Izumil tudi svoj življenjski slog

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. avgust 2007 / 06:00

Na več kot 500 straneh v biografiji z naslovom Skok v smetano avtor Edo Marinček predstavlja življenjske zgode in prigode izumitelja Petra Florjančiča z Bleda.

V tujini je preživel petindvajset let v hotelih, štiri leta v avtomobilih, tri leta v vlakih, leto in pol v letalih ter eno leto na ladji. V Monte Carlo je odšel na počitnice, v njem pa ostal petnajst let. Peter Florjančič izumitelj z Rečice pri Bledu je človek, ki je vedno trdno verjel v svoje ideje in sanje, in se je, kot sam pravi, zanje znal tudi potruditi. Nekaj čez dvajset jih je imel, ko je pred vojno vihro pobegnil v Švico in kot izumitelj naprej v svet. Patentiral je več kot štiristo izumov. Med njimi so tako uporabni in danes nepogrešljivi kot razpršilec za parfume, varnostne blazine za avtomobile in okvirčki za diapozitive. Bil je milijonar, a včasih tudi revež. Uspešna življenjska pot ga je popeljala v samo svetovno gospodarsko, politično in umetniško elito, spoznal je kralje, cesarje, maharadže, bogate industrijalce, režiserje, igralce in druge vplivne ljudi. Imel je šest hiš v različnih državah, zadnjih deset let pa spet živi v rojstni Rečici pri Bledu. Pred leti je o njegovem življenju režiser Karpo Godina posnel film z naslovom Zgodba o gospodu Petru F, izn kot kaže, je zdaj prišel čas tudi za knjigo. Romaneskno biografijo o Petru Florjančiču s pomenljivim naslovom Skok v smetano je napisal Edo Marinček, izšla pa je te dni pri založbi Mladinska knjiga.

»Ko sem ga srečal in se z njim prvič pogovarjal, sem vedel, da je to pravi človek zame,« razmišlja Edo Marinček, ki je tudi sam izumitelj in ima doma več kot sto izumov, ki čakajo na realizacijo. »Beseda je dala besedo, začela sva se srečevati in v treh letih je nastala gora zapiskov, iz katere mi je uspelo napisati to knjigo.« Zanimiva je dramaturgija knjige Skok v smetano, saj je na neki način aluzija na smučarske skoke. Knjiga je sicer napisana kronološko in opisuje stvari tako, kot so v Petrovem življenju potekale, hkrati pa so poglavja razdeljena, kot so faze smučarskega skoka, od drsenja, pospeševanja, odriva, poleta do doskoka … Vendar pa avtor v uvodnem poglavju začne z zgodbo o smrti. Petru je namreč pred mnogimi leti ciganka prerokovala še sto dni življenja. On pa je nasprotno zaljubljen v življenje tega zajemal z veliko žlico in v svojo biografijo zapisal mnogo zanimivega, kar tokrat lahko preberemo v knjigi.

»Moram povedati, da imam šele 88 let,« je bil mladostno duhovit na predstavitvi knjige, hkrati pa izkušeno resen, ko je dodal: »Knjiga je napisana za to stoletje. Ljudje bodo morali imeti tri poklice, morali bodo biti mobilni, se vseskozi učiti, pokojnine ne bo več in bodo morali delati tako kot jaz, do smrti.« In nadaljuje: »V knjigi je napisano, kako morate živeti, da vam bo uspelo praznovati diamantno poroko. Res je 60 let dolga doba, a povem vam, da je bolje živeti na moj način, kot pa se štirikrat poročiti in štirikrat ločiti. Midva z ženo sva se vedno dobro razumela, imela pa sva nekakšno prosto erotično cono, in nama je življenje prav lepo teklo.

Receptov za tako življenje ni, po Petrovih besedah pa je poleg velike mere poguma, samozavesti in občutka za ljudi, v življenju potrebno imeti tudi srečo. Eden od naukov, ki jih v knjigi sicer ne manjka je tudi, da človek ne sme postati skop, ko pride do veliko denarja. »Roko moraš imeti odprto, iz nje dajati in vanjo prejemati, me je naučil moj prijatelj kralj Faruk,« pravi Peter, ki je šele pri šestdesetih prvič šel k zdravniku. Lepih spremljevalk, da mu nikoli ni manjkalo, rad pove. Izumitelji naj bi v pomanjkanju časa za svoje delo ženske osvajali v čim krajšem času. Sistemov je menda veliko. V eni od zgodb tako izvemo, kako je Peter pogosto uporabljal vizitko, na kateri je pisalo fotograf revije Playboy in je v Istri na neki večer objavil na tabli ob svojem športnem Mercedesu, da izšče modele za to revijo. »Prišlo je deset punc, ki sem jih peljal fotografirat do morja, kjer so mi gole pozirale, dokler jih ni zeblo.« Pravi, da mu je uspelo številnim sorodnikom in prijateljem najti partnerje. Družil se je s številnimi znanimi ljudmi, monaškim knezom Rainerjem, režiserjem Orsonom Wellsom, igralko Rito Hayworth, njegovi znanci so bili Yves Montand, Charles Aznavour, Juliette Greco …

»Če vam kdo reče, jaz te ljubim, morate vi odvrniti, jaz tudi mene,« prepričljivo pove Peter Florjančič, čigar življenjski stil je avtor biografije Edo Marinček označil za petrocentrizem. »To je lastnost, ki nam Slovencem manjka. Ne gre za egoizem, ampak za zaljubljenost v svoje delo, v svoje življenje. Šele človek, ki prekipeva od samega sebe, lahko nekaj ponudi tudi okolici,« novi pojem razlaga Marinček in dodaja: »Pri Petru občudujem neke vrste imperialnega duha, pa ne z izvajanjem nasilja, ampak s sposobnostjo, znanjem, razumevanjem in ljubeznijo do življenja.« In če še ne veste, komu je znani smučarski skakalec Sepp Bradl leta 1936 mesec dni pred svetovnim prvenstvom v Planici kot darilo za rojstni dan obljubil prvi skok čez sto metrov v zgodovini, potem knjigo Skok v smetano začnite brati od zadaj.