Dragocene mednarodne izkušnje

Danilo Türk, dolgoletni veleposlanik Slovenije v Združenih narodih, nekdanji pomočnik generalnega sekretarja OZN, sedaj profesor na pravni fakulteti, strokovnjak za področje človekovih pravic, se poteguje za položaj predsednika države.

Domala vse obdobje samostojne Slovenije ste preživeli kot njen diplomatski predstavnik na tujem in se z aktivno politiko niste ukvarjali. Kako da ste se odločili za tak preobrat?

»Delal sem nekaj let kot slovenski veleposlanik v OZN, kar je bila diplomatska funkcija, a tudi politično definirana. Imel sem opravka s političnimi vprašanji, ki zadevajo položaj v mednarodni skupnosti in tudi veliko komunikacij z vodilnimi slovenskimi političnimi ljudmi, ki so prihajali v New York in smo se pogovarjali o različnih političnih vprašanjih. Moje delo je torej vendarle bilo na mestu in z dejavnostmi, ki so izrazito politične. Tudi ko sem bil pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov, sem se ukvarjal s političnimi vprašanji. Politično udejstvovanje mi ni tuje, res pa je, da vstopam na slovensko politično sceno prav sedaj na bolj viden način. To je nek nov izziv, a situacija, v kateri lahko morebiti kaj prispevam.«

Kakšni so odzivi na vašo kandidaturo? Ena od anket, ki kaže, da vas podpira revnejši sloj, mladi …

»Zadovoljen sem z odzivi javnosti in volivci na kandidaturo. Upoštevam tudi dejstvo, da je moja odločitev relativno nova, sem razmeroma nov kandidat, o katerem se prej ni široko javno govorilo, čeprav so mi mnogi zasebno svetovali, naj se spustim v politiko. Če vse to upoštevamo, je stopnja podpore, ki se je razvila v zadnjem mesecu in pol, odkar sem kandidat, zelo dobra. Je še razmeroma zgodnja faza, prezgodaj je delati zaključke, tudi posamezne ankete nikoli ne zajamejo celotnega spektra. Nič nimam proti, če me opisujejo kot kandidata, ki ima posluh za ljudi, ki se v fazi tranzicije niso najbolje pozicionirali. Mi imamo probleme z razslojevanjem v družbi in treba je biti občutljiv na probleme ljudi, biti privržen solidarnosti, ki mora obstajati, če hočemo biti stabilna in zrela družba. Kar ste te dni lahko prebrali v časopisih: všeč mi je, če moj pristop razumejo ljudje, ki si želijo solidarnosti in ohraniti določene socialne pridobitve, ki so nekatere zgodovinsko pridobljene, denimo pravica do zdravstvenega varstva. V nadaljevanju kampanje bom veliko v stiku z ljudmi, jih poslušal in računam, da bom izvedel kaj več, v kakšnem stanju je naša družba in kaj lahko predsednik stori.«

Ali dobro poznavanje svetovne politike, pridobljeno v vaši dolgoletni diplomatski karieri, razumete kot prednost pri opravljanju predsedniške funkcije?

»Spoštujem resne kandidate, ki se pojavljajo v tej kampanji in mislim, da vsak prispeva svojo izkušnjo, svoje kvalitete. S tega stališča sem v predvolilnih razpravah pripravljen pokazati, da so diplomatske izkušnje pomembne za predsednika, tako v domačih razpravah, kjer sta potrebna strpnost in dobra volja. (vse, kar potrebujete v diplomaciji, potrebujete tudi doma) in drugič, za predsednikovo delo pridejo prav mednarodne izkušnje, kajti predsednik ima v mednarodnih odnosih določeno vlogo, zato je prav, da da zna dobro sodelovati z državami in mednarodnimi organizacijami. Mislim, da bi lahko s svojimi izkušnjami nekaj prispeval.«

Blizu vam je model aktivnega predsednika. Kako bi ga razložili?

»Mislim, da je pravna opredelitev položaja predsednika kar zahtevna, čeprav predsednik nima veliko formalnih pooblastil. Od njega se pričakuje nastopanje in komunikacija s parlamentom, komunikacija z vlado, kar so pomembne politične naloge. Od predsednika pa se pričakuje še več, ker je izvoljen neposredno na splošnih volitvah. To mu daje posebno močno legitimnost, ljudje pričakujejo, da bo izražal mnenja o določenih družbenih vprašanjih, zlasti dolgoročnih, a tudi o trenutnih vprašanjih. Tu vidim dobre razloge za pojmovanje predsednika kot aktivnega. V družbi je treba povečati tudi pozornost do dolgoročnih aspektov, ki v dnevni politiki ne pridejo veliko do izraza, kamor denimo sodijo tudi vprašanje solidarnosti, vprašanje revščine, vprašanje solidarnosti med generacijami. To so vprašanja, za katera je prav, da se predsednik na njih angažira.«

Sestavili ste tudi programski svet iz osmih uglednih osebnosti, ki sodelujejo pri oblikovanju vašega programa. Kateri so njegovi bistveni poudarki?

»V programu so vsa področja, na kateri je treba razviti dobro idejo o predsednikovih vlogah. O tem se želim posvetovati, saj ne morem vsega vedeti sam. To so področja ekonomije, ekologije, pravne ureditve in človekovih pravic, področje obrambe in nacionalne varnosti, znanosti, kulture, rad bi vključil tudi kakega prepoznavnega in uspešnega slovenskega športnika ali športnico, saj je treba tudi slovenske športne rezultate spoštovati in ljudi, ki so jih dosegli, vključevati v razpravo ter videti, kaj bi se dalo storiti, da bi bili na tem področju boljši, ne le pri dosežkih, pač pa tudi pri družbenem obravnavanju uspešnih slovenskih športnikov.«

Je pa vaš programski svet uravnotežen po spolih?

»To je izkustveno: pri vsakem projektu potrebujete tim, en sam človek ne more veliko narediti. Tim je optimalen, če imate približno uravnoteženo zastopane moške in ženske. To sem spoznal, ko sem delal v varnostnem svetu, kjer sem imel diplomatsko ekipo, ki je bila sestavljena približno pol – pol. Tudi v Združenih narodih, ko sem oblikoval razne delovne skupine, sem vedno gledal, da sem imel takšno ravnovesje. Iz tega izhaja zelo produktivna dinamika, ljudje razpravljajo zelo produktivno, rezultati so boljši. Tega vidika ne kaže podcenjevati, saj je zelo praktičen.«

Ob nedavnem dnevu mladih so nevladne organizacije v Sloveniji spodbudile mlade, naj pišejo pismo predsedniškim kandidatom in v njem izrazijo svoje mnenje o izstopajočih družbenih problemih. Kako vi ocenjujete sodelovanje mladih v družbenem življenju pri nas?

»Kot profesor na pravni fakulteti se ves čas srečujem z mladimi ljudmi. Poznam njihove uspehe, so odlična mlada generacija, poznam pa tudi njihove tesnobe in težave. So težave s službami, z vključevanjem, z reševanjem problemov, ki jih ima mlad človek, da si ustanovi lastno družino. Tukaj je treba pošteno razmisliti, kako mladim pomagati. Ne gre namreč le za mlade, pač pa tudi za to, kako bodo mladi naredili največ, da bi tudi drugi imeli kaj od tega. Moja generacija bo čez nekaj let že odvisna od dela sedanje mlade generacije. Odšli bomo v pokoj in treba je razmišljati, kako bomo pomagali mladim, da bodo razvili svoje sposobnosti na tak način, da naše pokojnine ne bodo problem. Imamo izrazit razlog za solidarnost med generacijami, da najdemo dobre rešitve, tako za mlade kot tudi za starejše ljudi, ki jih kaže na pravi način angažirati v aktivnih procesih. O tem precej razmišljam in tudi tu bi rad, da mi kolegice in kolegi v programskem svetu svetujejo in pomagajo oblikovati dobre ideje za delo. Predsednik lahko usmerja družbeni dialog, razpravo o problemih, kot so zaposlovanje, pridobivanje kreditov, reševanje stanovanjskih problemov mladih … Tako jih potem lažje rešujejo tisti organi, ki imajo pristojnosti na teh področjih. Ne gre za konkurenco, pač pa za medsebojno dopolnjevanje.«

V volilnem letu se spet izraziteje kažejo težave, povezane z mejo s Hrvaško. Kako naj se predsednik države vključi v reševanje takšnih problemov?

»Mislim, da moramo v tem trenutku vsi politični dejavniki podpreti vlado pri njenem prizadevanju. Gre za resen napor, ki zasluži polno podporo in treba je počakati, kaj bo vlada povedala o rezultatih. Le široka splošna podpora lahko zagotovi uspeh, ne končne rešitve, ampak premik naprej, ki ga potrebujemo s Hrvaško. Upam, da bo to doseženo, želim pa si, da bo dosežen tudi kakšen preboj, da bi se premaknili v smeri končne rešitve. Dolgo trajajo ti problemi in prav je, da se rešijo.«