Zlati časi brez spodnjih hlač!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 17. avgust 2007 / 06:00

"Kej se baš cmergala! Zvečer nastav didcu, pa ti ba novga nare­du!"

Za glavno jed so marsikje imeli »krompir na žup«. Mleka so popili bolj malo, raje so imeli kislo mleko, ki se je še posebej prileglo v popoldanskem času. Kruh so pekli vsak teden. Zakaj »vtikam« tudi hrano med ljubezenske zadeve, se boste vprašali. Odgovor je zelo preprost: Zato, ker že od nekdaj velja, da gre skoraj vsaka ljubezen tudi skozi želodec, mar ne?! Povedala bi vam rada še izvirno žirovsko zgodbo, ki je nekdaj krožila med ljudmi.

Živel je oče, ki je imel svojega sina tako rad, da je zanj že vse vnaprej pripravil: posestvo, nevesto in tudi smrt. Ko pride k sv. Petru, izbere najlepšo smrt – mlado, čvrsto in hitrih nog. Toda ko se vrne domov, z grozo v očeh vidi, kako mu smrt odnaša iz hiše sina. »Izgini!« je kričal pretreseni oče. »Nisem hotel, da prideš že zdaj!« »Seveda si,« mu je mirno odgovorila smrt. »Prav ti je, zakaj pa si me izbral, ko sem še mlada in lepa?!«

V pravljici so Žirovci našli jedro resnice: Nikoli preveč ne postiljaj svojim otrokom! Prav je, da se sami postavijo na noge. Seveda je v preteklosti po Žireh krožila še neka druga misel, ki se glasi: »Otrok je materi pri srcu, očetu pa pri pazdac! /pri zadnjični odprtini/« Smisel te slednje so prav bridko občutili mnogi otroci … Otrok je bilo toliko, kolikor jih je »Bog dal«. Zakonci so vedeli, da je bilo vsako izmikanje greh, zato so se otroci rojevali dobesedno vsako leto.Za otroke se je tudi govorilo, da so »kazen božja«. (Ta rek je slišati še danes!)

In zato sploh ni čudno, če so praviloma zelo grdo ravnali z njimi. Moje sogovornice se ne spomnijo, da bi bile od svojih staršev deležne kakršnekoli nežnosti. Največ, kar je bilo, je bilo tisto znano strganje skled. Ženske so rojevale vsako leto. Otroci so vmes umirali, in če je verjeti, so kakšnemu tudi pomagali na drugi svet. Tako so vedeli povedati, da so pri neki hiši pokopali vsakega drugega otroka. Baje so ga »futrali« z nekakšno črno brozgo … Velikokrat, ko je bil kakšen bolan, so starši govorili: »Upajmo, da ga bo Bog vzel k sebi.« Znan je primer, ko je stara mama položila dojenčka k odprtemu oknu sredi zime.

Če je otrok preveč jokal, ga je kakšen udarec za zmeraj utišal … Nekaterim je bilo celo v zadovoljstvo, če so imeli koga v nebesih. Za vsak primer … Ta brezbrižnost je bila, vsaj pri revežih, razumljiva, saj je, na primer, leta 1937 znašala občinska podpora za osem ljudi približno 50 kg turšce (koruze). Koliko je je šele bilo treba, da se je nasitilo 10, 15 ali celo 18 lačnih ust! Trdi in brezsrčni so bili predvsem očetje. Materam se je po navadi milo storilo, ko so se morale za zmeraj posloviti od svojega otroka.

Tako so bile znane besede nekega kmeta, ki jih je namenil žalujoči materi: »Kej se baš cmergala! Zvečer nastav didcu, pa ti ba novga nare­du!« Da so se bolehni otroci prebili skozi nežna otroška leta, je bil že pravi čudež. Starši so se po navadi ravnali po reku: Če je močnu, bo preživel, če je švoh, je pa itak bulš, da ga pobere! Ob času poroda se je gospodar po navadi umaknil v hlev. Porodni­ci je prišla na pomoč babica. Pred njo jo je pazila kakšna sose­da. Kakšen bolj »kulturen« možak je celo sam »letal« po vasi za babico …

Skoraj vsaka žena je, če je bilo le kaj narobe, pri porodu umrla. Umrljivost je bila izredno velika. Moj sogovornik mi je pravil o svoji sosedi, od katere je babica znosila cele lavorje krvi, nazadnje je umrla. Osirotele otroke so si velikokrat med seboj razdelili sosedje. Zgodilo se je, da se kateri niso nikoli več videli in da so si postali popolni tujci … Nič nenavadnega ni bilo, če se je oče izognil dolžnostim tako, da jo je »podurhal« v Ameriko, otroke pa prepustil na milost in nemi­lost …