Sedmica: Igre brez meja

Konec julija je Vlada Republike Slovenije pripravila predlog o reševanju vseh meddržavnih sporov s Hrvaško ob pomoči tretje strani. Predlog, ki je, kot se za resno diplomacijo spodobi, zaupne narave, menda predvideva ureditev vseh spornih točk v paketu; razmejitev ozemlja na kopnem in na morju, vprašanje dolga Ljubljanske banke, odškodnino za nedobavljeno električno energijo iz krške nuklearke, zaščitno ekološko ribolovno cono. Postopek naj bi potekal pred sodiščem Ovse v Ženevi, ki omogoča celovito rešitev spornih vprašanj in kjer ima vsaka članica pravico, imenovati dva spravitelja in enega arbitra. Kot ponavadi, ima Vlada Republike Hrvaške drugačne poglede na sporne zadeve in bi se s slovensko stranjo namesto v Ženevi raje srečevala na sodišču v Hamburgu, ki je specializirano za mejo na morju. Se pravi, Hrvaška bi odprta vprašanja reševala po koščkih; do konca desetletja mejo v Piranskem zalivu, v prihodnjem desetletju mejo na levem bregu Dragonje (pri čemer si sosedje sporno ozemlje že zdaj lastijo, saj so ga na lastno pest v maniri meni nič tebi nič vpisali v svoj kataster), čez trideset let zaščitno ekološko ribolovno cono, čez sto let, če bi bile okoliščine ugodne, pa morda vprašanje meje na Muri.

V zgodbi o akutnih slovensko hrvaških odnosih je po mojem mnenju smiselno razglabljati v smeri, ki bi pripeljala do odgovora na vprašanje: katero sporno ali, če hočete, odprto vprašanje se kateri strani mudi rešiti. Zelo verjetno bi prišli do spoznanja, da se lahko vladi obeh držav z vsemi odprtimi vprašanji igrata v nedogled, saj ni za nobeno stran v domnevnem sporu v tem času življenjskega pomena rešiti katero koli odprto politično vprašanje. Če bi bil obstoj bodisi slovenske bodisi hrvaške politične elite odvisen od nerešenih vprašanj, bi bila ta vprašanja že zdavnaj rešena.

Vzemimo pravico dostopa Slovenije na odprto morje. Uradni Zagreb nam to pravico zanika, v praksi pa jo Slovenija že ves čas nemoteno izvaja. Tudi hrvaški politiki se namreč neuradno zavedajo, da je dedič Osimskih sporazumov, v katerih je določena slovensko italijanska meja, ki na jugu sega do T5 (točka teritorialnega izhoda Slovenije na odprto morje), Slovenija in ne Hrvaška. Slovenija je tudi naslednica Sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968; s tem ko ima Slovenija epikontinentalni pas, pa ima tudi izhod na odprto morje. Poleg navedenega je treba upoštevati še uredbo o določitvi območja ribolovnega morja Republike Slovenije, ki med drugim obsega tudi
območje odprtega morja v Jadranskem morju, in zakon o razglasitvi zaščitne
ekološke cone in epikontinentalnega pasu RS. Se pravi, ne glede na to ali je vprašanje meje v Piranskem zalivu uradno rešeno ali ne, ima Slovenija nemoten dostop na odprto morje, kar je za nas vitalnega pomena. S tega zornega kota je čisto vseeno, koliko časa se slovenska in hrvaška stran v Piranskem zalivu še nameravata igrati politične igre brez meja. Z nacionalnega interesa pa bi morala slovenska politika hrvaške igrice že zdavnaj preprečiti, saj naši sosedje vsem na očeh dobesedno kradejo naše ozemlje. V tem kontekstu pa mi ni jasno, na kateri čudež slovenska politika računa.