Naše male in velike pravice (2)

Da smo Slovenci prav poseben narod, sem ugotovila tudi na našem zadnjem dopustovanju, ko smo po nekaj letih izbrali kampiranje na hrvaški obali. Med prevladujočimi tujimi gosti je bilo tudi nekaj Slovencev, ki pa niso ravno v čast našemu narodu. Zato sem premišljevala, kaj vendarle se dogaja z nami, da se nekateri še vedno obnašajo kot kakšen primitiven narod? Plačajo nekaj metrov zemlje in se obnašajo, kot da je vse ozemlje njihovo? Je to manjvrednostni kompleks ali mogoče večvrednostni, če si želiš, da te sliši pol kampa in da sredi noči glasno pripoveduješ zgodbe iz svoje vasi? Še Gorenjski glas ni tako informativen, kot je bila naša gospa soseda. Da o glasbi ne govorim. Mladina (iz istega gnezda) je sveto prepričana, da si želimo poslušati glasbo po njihovem izboru. Jutranji sprehod po plaži pokaže grde sledi nočnega popivanja in med pločevinkami kraljujejo naše znamke piva. Najbrž ga niso pili domoljubni Hrvati … Kampiranje je način življenja. Človek se sam odloči, koliko bo dal na ogled svojih spodnjih hlač, prehranjevalnih navad, kulturnega obnašanja in sebe. Vsak se malce ozira naokrog in ljudje smo si hote ali nehote bližje kot v betonskih džunglah. Prav zaradi tega je kampiranje luštna stvar. Človek je ves čas v naravi in s tem najbrž tudi bližje sam sebi. Koliko boš pri tem motil druge, pa je stvar manire. S tem pa se včasih res ne moremo ponašati, pa če pogledamo kampe, ceste, gostilne ali samo vsak vase. Smo res ena čudna mešanica, ki se ne more odločiti kam paše. Na Balkan ali v Evropo? Za Evropo bomo morali že malce zrasti, predvsem kar se manir tiče. Sicer bomo kmalu na tako slabem glasu, kot so sosedje Italijani, pred katerimi se v kampu vsak pokriža, ker so znani po svoji glasnosti. Ampak mi imamo svoje pravice. Pravico, da se napijemo, motimo in žalimo druge in se pri tem obnašamo kot mali bogovi. In ko nam nekdo stopi na prste, se obnašamo kot užaljeni otroci. Pravice drugih nas ne zanimajo, kajne.