Vnebovzetja in vnebohodi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. avgust 2007 / 06:00

Pred nami je praznik Marijinega vnebovzetja. Nekateri se vnebovzeti počutijo že pred tem dnevom, drugi k takemu počutju težijo kar naprej. Redkejši, a drzni so tisti, ki jim več pomeni vnebohod ...

Kadar nekdo doseže v svojem počutju posebno visoko stanje, je dopustno reči, da se počuti nebeško. Gotovo pa še niste srečali dame ali tudi kake manj fine osebe ženskega spola, ki bi izjavila, da je »vnebovzeta«. Bolj pobožne si te besede za lastno osebo ne upajo uporabiti, ker vedo, da je rezervirana samo za eno žensko, ki je bila s tega sveta. Tiste, ki verske vzgoje sploh niso bile deležne, pa itak ne vedo, za kaj pri tej zadevi gre. Tudi sam, ki nimam licence za podučevanje v teh rečeh, sem v dneh okoli velikega šmarna že večkrat naletel na osebe obeh spolov, ki sicer vedo, da se 15. avgusta ne dela (in nimajo nič proti temu), hkrati pa sploh ne vedo, za kaj gre, kaj je tisto, zaradi česar je tega dne v katoliških deželah praznik.

Mama mi je pravila, da je bil to v njenih otroških letih tako velik praznik, da so ljudje verjeli, da se na ta dan še kače ne plazijo po tleh, ampak zlezejo na drevesa. Kakor da bi hotela tudi ta izrazito pritlehna žival postati vnebovzeta. No, saj je dobro znano, da je med njo in Evo in sadeži rajskega drevesa že prastara in izvirnogrešna naveza. Vendar mi to pot ne gre za to, da bi razlagal izvor teh verovanj, ampak bolj za današnjo in »preneseno« rabo teh pojmovanj. Počutiti se nebeško, namreč ni le ženska zadeva, vnebovzeto se lahko počuti tudi nekdo, ki je zaužil veliko dozo kake visoke kulture, naj po spolu izvira od Adama ali od Eve …

Hkrati že od nekdaj velja, da so moški bolj nagnjeni k vnebohodu kot k vnebovzetju. Razlika med obema je takšna kot med aktivnim pristopom in pasivno držo. Če hočeš sam po sebi oditi v nebo, moraš za to nekaj storiti, vzet pa si lahko tja gor le po nekom drugem, ki je praviloma nad teboj in močnejši od tebe. Tako ni čudno, da je bila hoja v nebo sprva rezervirana le za bogove. Najbolj znani vzpon te vrste je seveda tisti, ki ga je na 40. dan po veliki noči opravil Jezus Kristus, bog in človek. Že pred njim pa naj bi to, četudi le v grški mitologiji, uspelo vsaj enemu navadnemu človeku – Ikarju. Z očetom Dedalom naj bi iz ujetništva na Kreti zbežala tako, da sta iz njega poletela. Naredila sta si krila iz ptičjega perja, zlepljenega z voskom. In – vzletela! Oče Dedal je bil v svojem letu zadržan in se držal nizko nad morjem. Mladi Ikar pa je bil nad tem izjemnim uspehom tako navdušen, da je poletel previsoko, se preveč približal Soncu, ki je stopilo vosek, krila so se razletela, on pa je strmoglavil v Egejsko morje jugozahodno od otoka Samosa. Ta zgodba ima seveda tudi svoj nauk. Pa ne tistega banalnega, da kdor visoko leta, nizko pade. Sporočilo Ikarjeve tragedije je, naj se človek ne spušča v podvige, za katere nima pravih možnosti. Veličina njegovega poskusa ni zaradi tega nič manjša.

Čas, ko je človek zmogel z lastnim znanjem in močmi poleteti v nebo, je prišel šele okrog leta 1900 po Kristusu. V prvih poskusih je eno najvidnejših vlog v svetovnem merilu odigral tudi Slovenec Edvard Rusjan, ki je letala sam načrtoval, izdelal in z njimi večkrat uspešno poletel. In se pri tem, kot Ikar, tudi smrtno ponesrečil – ko je sunek vetra nad Beogradom 9. januarja 1911 njegovemu letalu odtrgal krilo. Če ne štejemo Ikarja, je bil šele (ali že) 34. žrtev letalskih poletov na svetu … Drugi v nebo stremeči velikan slovenskega rodu je bil Herman Potočnik, ki je leta 1929 v Berlinu pod psevdonimom Noordung izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. Z njo je postal eden utemeljiteljev vesoljske tehnike, kar so mu priznali tudi tisti, ki so ga brali in katerih plovila so se pozneje dejansko odpeljala v vesolje.

Ob vsem tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je osrednji slovenski poligon za vnebohode na Gorenjskem. Čeprav si ga lasti prestolnica, ki mu je dala tudi temu primerno uradno ime: Aerodrom Ljubljana. In ko smo že pri tem: v zadnjem času se veliko razpravlja, ali je vlada ravnala prav, ko je letališče na Brniku poimenovala po Jožetu Pučniku. Če bi za mnenje vprašali mene, bi odgovoril, da tega moža zelo cenim, hkrati pa sem prepričan, da to ni posrečena izbira. Bolje bi bilo, če bi letališče poimenovali po Rusjanu ali Potočniku. Po Jožetu Pučniku pa kako visoko ustanovo, na primer tisto, ki je v času, ko se je imenovala po nekem drugem pomembnem Slovencu, »izgubila« Pučnikovo diplomo …

No, pa smo tudi v meditacijo o nebeških rečeh zamešali politiko. To morda ni naključno. Nekateri politiki se, dokler so na oblasti, počutijo nadvse vnebovzeti. A ko so v zenitu in najbližje soncu, jih kaj rada doleti Ikarjeva usoda. Dalo bi se razpravljati tudi o tem, ali je to, da kupiš letalsko karto in poletiš z Brnika v nebo, sploh kak vnebohod. To je pravzaprav čisto navadno plačano vnebovzetje. Častno oznako vnebohoda si zaslužijo le tisti, ki naprave za letenje skonstruirajo in prvi z njimi poletijo. Oni v nebo letijo, tisti, ki jih vzamejo s seboj, pa so pač le v nebo vzeti. Za sklep pa še en gorenjski nasvet. Vnebohod je tudi to, da greš na eno od naših visokih gora. Ja. Bolj varno je in razmeroma poceni.