Krpanova pot domov

S podplati sem udaril ob stegna Kobilici in že je zdirjala proti Vrhu pri Sveti Trojici. Pot je bila jako dolga. Na njej sem srečal Petra iz Dolenje vasi. Povabil me je v oštarijo pr' Žgavcu na pirček ali dva.

Že sam pogled v duri mi je pognal strah v kosti. Ko sem vstopil, sem se jako začudil. Notri so bili cesarica, cesar, minister Gregor in za vogalom skrit gostilničar. Spregledal sem Petra, bil je izdajalec, zvest cesarju. Cesarica je pristopila in mi rekla: »Ako ne izgineš daleč stran na jug, se ti ne piše dobro.« Zleknil sem se na zofo in se začel posmehovati, češ kaj mi pa morejo, saj niti sam cesar nima vojaka, ki bi mi bil kos. Cesar pa je rekel: »Ako ne greš, bom poslal mojo celo vojsko nadte.« Jaz pa: »To je tako, kot da bi šle ose k sršenom na obisk. Hvaležnost pa taka za to, kar sem vam na Dunaju napravil. Raje se bom kar odpravil, saj je bolje doma za pečjo ležati, kot pa se z vami prepirati. Pa tudi vojsko lahko pošljejo nad mano, se bom imel vsaj s čim zabavati.«

Ravno sem osedlal Kobilico, pa so pritekli za mano. Meni je bilo malo mar zanje, zato sem kar oddirjal. Mislim, da je cesarju tudi prav malo mar, da bi se njegova vojska z mano ukvarjala. Nadaljeval sem pot proti Sveti Trojici.