Sedmica: Lažni baron

Boris Golec, doktor zgodovinskih znanosti z zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, je prišel do ugotovitve, da si je Janez Vajkard Valvasor, avtor Slave vojvodine Kranjske in član londonske Kraljeve družbe, ki se ukvarja z matematičnimi in naravoslovnimi znanostmi in je približno na rangu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, baronski naziv najverjetneje pripisal sam. To ni za slovenske plemiške kroge verjetno nobena redkost, s tem pa ni rečeno, da Valvasor (drugače od nekaterih sodobnih slovenskih plemenitnikov) po očetovi liniji ni bil »modre« krvi.

Ne glede na to, ali je Janez Vajkard Valvasor lažni ali pravi baron (na hierarhični lestvici plemiških naslovov je naziv baron nižjega ranga), nima kot zgodovinska osebnost v slovenskem nacionalnem prostoru nič manjše teže. Čeprav je veroval v hudiča, čarovnice in druga nadnaravna bitja, ostaja Valvasor eden prvih slovenskih kartografov. Vrhunec njegovih znanstvenih del je raziskava Cerkniškega jezera, za kar je dobil edino priznanje v svojem življenju: 14. decembra 1687 je postal član Angleške kraljeve družbe, njegov spis o presihajočem Cerkniškem jezeru pa je bil objavljen v dveh tujih znanstvenih zbirkah. Lažni baron gor ali dol, dejstvo je, da je med Slovenci samo Valvasorju uspelo priti v to elitno kraljevsko društvo, ki velja za narodno akademijo znanosti in katere člani so med drugim postali Christiaan Huygens, holandski naravoslovec, Isaac Newton, angleški fizik, matematik in astronom, sicer pa eden največjih znanstvenikov na svetu, Benjamin Franklin, ameriški izumitelj, državnik in pesnik, ki je izumil strelovod in kondenzator, ter Albert Einstein, nemški fizik in oče relativnostne teorije.

Ne glede na njegovo lažno ali pravo baronstvo in ne glede na njegove pogojno rečeno ozemeljske apetite (znano je, da je v svoji narodni vnemi meje takratne Slovenije prestavljal v korist svojega naroda in da je v isti vnemi Predjamski grad primerjal s piramidami v Egiptu), ostaja Valvasorjeva Slava, ki je izšla leta 1689 v Nürnbergu, za naš narod neprecenljive vrednosti. Drži, da je pisana v nemškem jeziku, to pa zato, da so imeli od naše Slave nekaj tudi tujci. Povedano drugače, s Slavo vojvodine Kranjske v nemškem jeziku je želel svojo domovino približati tujcem. Vsekakor se je s Slavo (čeprav je bila knjiga uspešnica, je zaradi nje bankrotiral) med drugim izkazal kot velik risarski mojster, saj so slike takratnih slovenskih mest, samostanov, gradov in tako naprej njegovo delo.

Na novo odkrita resnica o Janezu Vajkardu Valvasorju je dokaz, da je zgodovina »živa« veda in da pri razkrivanju podrobnosti ter iskanju objektivne resnice nikakor ne gre za njeno revizijo. To bi bilo treba upoštevati in razumeti pri raziskovanju dogodkov v času druge svetovne vojne in po njej. (Ne samo v Sloveniji, pač pa v širšem evropskem prostoru.) Je pa res, da siva lisa slovenske zgodovine ni samo obdobje med drugo svetovno vojno in po njej. Neraziskana ostaja, recimo, vloga domačega (posvetnega) plemstva pri nastajanju slovenskega naroda in oblikovanju njegove identitete. Kar se mene tiče, verjamem, da je slovensko plemstvo v nacionalnem kontekstu odigralo pozitivno vlogo, je pa res, da brez znanstvenega pristopa preteklosti ni mogoče objektivno presojati.