Iz starih časov: Visoka paša

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. avgust 2007 / 06:00

V starih časih so pasli povsod, ne le po planinah. Ponekod je imela cela vas skupno pašo in posebej zanjo »zaposlenega« skupnega pastirja. Bilo je obdobje, ko je živino pasel vsak sam, za pastirje so bili predvsem otroci. Če bi Manica Koman živela danes, bi ugotovila, da spet pasejo po celi Gorenjski, pastirsko funkcijo pa opravljajo električni pastirji. Najbolj imenitna pa je slej ko prej planinska paša.

»V okolici Bohinja, Bleda, pod triglavskimi hribi in v drugih goratih krajih naše ožje domovine imajo pastirstvo zopet urejeno na svoj način. Tam pasejo visoko gori po planinah, ki so oddaljene po več ur od vasi, zato ni misliti, da bi črede slednji dan prehodile tako daljo. Pač pa odženo živino na planine zgodaj spomladi in ostanejo gori prav do pozne jeseni. Ej, to vam je imeniten dogodek, ko se odpravljajo v planine. Pastirji so vsi okrašeni s cvetjem in prav tako tudi ovce ali krave vodnice, ki imajo poleg cvetja obešene na vratu železne zvonce. S čredo vred gredo v planine tudi dekleta, takozvane 'planšarice', nesoč s seboj razno posodo za kuho in molžo. Domačini jih med vriskom in petjem spremijo po celo uro daleč in vmes poje tudi harmonika.«

Tako Komanova, ki v nadaljevanju zapiše, kaj na planini počne in kako se počuti živina. »Na planinah se živina počuti kakor doma. Čez dan pridno muli travo in pije iz studenca, zvečer pa se vleže kjersibodi, mirno prežvekuje in se počuti sploh tako dobro kakor v hlevu.« Kaj pa njeni varuhi? »Za pastirje in planšarice so narejene lesene lopice, opremljene s skromnimi posteljami, priprostim ognjiščem in najpotrebnejšo kuhinjsko posodo. Dočim morajo pastirji paziti na živino, imajo planšarice opraviti s kuho, molzejo krave in ovce, pripravljajo maslo in sir ter te pridelke od časa do časa pošiljajo v dolino, kjer jih kmetje znajo potem zelo dobro spraviti v denar. Zlasti na dobrem glasu je bohinjski sir, ki ga razpošiljajo na vse strani. Mnogo ga dovažajo tudi v Ljubljano.«

Tudi na planinah je bilo ob nedeljah še lepše kot sicer. »Ob nedeljah posetijo 'planince' domačini ter jim prinašajo moke, zabele in kar je treba za vsakdanjo hrano. Tedaj se zopet oglasi harmonika in prične se ples, petje in vrisk, da odmeva od gore do gore. To traja po ves dan. Šele pozno ponoči se odpravijo 'dolinci' zopet domov.« Pastirji pa šele konec septembra. »Pašnja po planinah traja do jeseni in sicer do sv. Mihaela. Prihod domov je prav tako slovesen kakor odhod na planine.« In sklep? »Da, lepo je na planinah, kjer vsaj za kratek čas pozabiš na vse tuge in skrbi. Gori je tvoja božja narava, tvoje je ljubo solnce, tvoj je ves planinski svet in cvet …« Tako Komanova. Kako se imajo pastirji na planinah danes, bi morali pa sami povedati.