Jubilej Karla Klančnika

Karel Klančnik, rojen pri Pajerju v Mojstrani, je najstarejši slovenski smučarski skakalec.

Radovljica – Janko Dernič, nekdanji smučarski skakalec, dolgoletni vodja teptačev pri pripravi planiških skakalnic, sedaj pa še vedno vodja protokola na planiških tekmah, in dober poznavalec zgodovine smučarskih skokov Stane Mihelič iz Podbrezij sta v Radovljici, kjer živi s soprogo Nado, obiskala našega najstarejšega še živečega slovenskega skakalca na smučeh Karla Klančnika. Karel je bil rojen 30. maja 1917 pri Pajerju v Mojstrani kot četrti od šestih otrok in je bil letos star 90 let. Tako kot mnoge otroke iz tistega časa je tudi Karla v osnovni šoli učila Minca Rabičeva (šolski nadzornik je bil župnik Jakob Aljaž), velika pomočnica smučarskih skakalcev in kasnejša redna obiskovalka planiških tekem, in tako kot drugi fantje se je tudi Karel odločil za smučarske skoke. Takrat so se v Mojstrani zanje odločale cele družine, kot na primer Luksova, Jakopičeva, Janševa, Palkova in Rabičeva. Smuči so izdelovali kar doma in jih krivili na štedilniku. Karel se je v Ljubljani pri birmanskem botru Albinu Jakopiču izučil za mehanika. Takrat so imeli v Mojstrani na Boru 35-metrsko skakalnico, prek katere so si poleg Karla upali še Albin Jakopič, Gregor Klančnik, ki je bil Karlov bratranec, in brata Janša.

Karel je v skokih izvrstno napredoval in dosegal tudi prve zmage. Ena takšnih je bila leta 1935 v Lescah, kjer je bila skakalnica na mestu sedanjega hipodroma. Leta 1936 je bil kot 18-letnik kandidat za olimpijske igre v Nemčiji, vendar na izbirni tekmi ni uspel. Leta 1938 je odšel k vojakom, nato pa se je zaposlil v jeseniški železarni. Do druge svetovne vojne je dosegel več odmevnih uvrstitev, več pa po vojni, ko je bil stalni član jugoslovanske reprezentance. Na tekmah na tujem je bil pogosto najboljši Slovenec, doma pa je kraljeval Janez Polda, ki je imel skoke v nogah; Karla pa je odlikoval slog, vendar so bili njegovi skoki krajši. Leta 1948 je bil na olimpijskih igrah v St. Moritzu 23. in najboljši Slovenec, na igrah leta 1952 v Oslu pa je bil boljši le Polda, čeprav je bil Karel star že 35 let. V Planici je leta 1950 dosegel svoj rekordni skok 108 metrov, leta 1953 pa je zaradi hudega padca v Planici končal tekmovalno pot, ostal pa je trener in svetovalec generaciji Šlibarja, Jemca in Pečarja. Leta 1977 se je upokojil in se preselil v Radovljico. Dokler mu je dopuščalo zdravje, se je pogosto vračal v Planico.