Naše male in velike pravice (1)

Veliko je bilo napisanega in povedanega o pravicah, tako o človekovih kot o vseh drugih, ki se dotikajo različnih področij našega življenja. Z njimi se da zaslužiti precej denarja, to je ugotovil že marsikdo, ki mu je bila pravica kršena ob pravem času in na pravi način in jo je zagovarjal s pravim odvetnikom. Da je z njimi malce težje, so ugotovili vsi tisti, ki so jim bile pravice kršene s strani ne-dotakljivih in iščejo svoje zadoščenje na sodiščih izven naših meja. Meni so zelo pri srcu pravice, ki jih je nekoč napisala V. Satir in nas z njimi spominja na osebne pravice, ki jih imamo posamezniki v odnosih do drugih ljudi in predvsem tudi do samega sebe. Te pravice so praktične narave in z njihovim upoštevanjem je življenje mnogo lepše. Ker smo Slovenci znani po tem, da se rajši obešamo kot objemamo, bodo mogoče komu v razmislek in v pomoč. Takole pravijo: Ni treba, da se počutim krivega samo zato, ker nekomu drugemu ni všeč, kar počnem, delam, mislim, občutim. V redu je, če sem jezen in to pokažem na odgovoren način. Ni mi treba prevzeti vse odgovornosti za vse odločitve, posebno ne za tiste, kjer so sodelovali pri odločanju tudi drugi. Imam pravico reči »ne razumem«, ne da bi se počutil krivega ali neumnega. Imam pravico reči »ne vem«. Imam pravico reči »ne«, ne da bi se počutil krivega. Ni se mi treba opravičevati ali navajati razlogov, kadar rečem »ne«. Imam pravico prositi druge, da naredijo kaj zame. Imam pravico zavrniti zahteve, ki mi jih postavljajo drugi. Imam pravico povedati ljudem, da z menoj manipulirajo, mi ukazujejo ali z menoj ravnajo nepošteno. Imam pravico zavrniti dodatne odgovornosti, ne da bi se počutil krivega. Imam pravico povedati drugim, kadar me njihovo vedenje moti. Imam pravico delati napake in zanje odgovarjati. Ni treba, da sem vsem všeč, da me vsi občudujejo in da me vsi spoštujejo za vse, kar naredim. Hm. Živele pravice …