Onesnaževalec številka ena

Kdo bo boljši na športnem tekmovališču, naj bi se merilo le po telesnih sposobnostih športnika, njegovi zavzetosti, vztrajnosti, močni volji in predanosti treningu, ki ga bo popeljala do želenih rezultatov. Ker pa je človek očitno precej neučakano bitje, si poišče bližnjice do uspeha, ki pa so ponavadi tvegane in nevarne. Ena izmed teh je tudi poseganje po nedovoljenih sredstvih, ki so v vrhunskem športu, vsaj po mojem mnenju, prisotna že desetletja in ne le nekaj zadnjih let, ko smo nenehno priča dopinškim škandalom. Trener kanadskega šprinterja Bena Johnsona je dejal, da športnik na najvišji ravni brez pomoči medicine težko uspe. Johnson je bil zaradi jemanja nedovoljenih poživil kaznovan z dosmrtno prepovedjo nastopanja na tekmovanjih, priznal jemanje, kasneje pa je obtožil manipuliranja z dopingom tudi svojega tekmeca na atletski stezi Carla Lewisa, ki ga je tudi zagrnila črna senca, čeprav že več kot deset let ne tekmuje.

V zadnjem času so najbolj na udaru kolesarji in atleti, vse več primerov pa je tudi iz drugih zvrsti športa. Seveda že skoraj vsi poznamo primer preteklega tedna, ko je na dan prišla novica o pozitivnem dopinškem testu naše najboljše atletinje zadnjega časa Jolande Čeplak. Do končnega epiloga bo treba še malo počakati in potem dajati komentarje. Ali je brez dopinga res težko uspeti na najvišji ravni? Mnogi pravijo da ne. Pred desetletjem pa so naredili velik pritisk na kenijske tekače, ki so obvladovali in še obvladujejo atletsko srednje in dolgoprogaško sceno. Dopinških škandalov ni bilo. Strokovnjaki so začeli poudarjati njihovo genetsko prednost, ki pa tudi še ni dokazana in potrjena, kot prednost pred drugimi tekači sveta. Doping dejansko pomaga izboljševati športne dosežke na način, ki ga obsojamo, in tako je tudi prav. A ko gre športniku za olimpijsko slavo in poseganje po rekordnih znamkah, so nekateri pripravljeni prekoračiti črto in tvegati za uspeh svoje zdravje in ime. Če je olimpijski prvak dopingiran in mu tega nikoli niso in mu ne bodo dokazali, bo kljub svojemu napačnemu in neetičnemu ravnanju z velikimi črkami zapisan v športno zgodovino. Za to neprimerno dejanje pa bo vedel le on in mogoče še kdo. Kako se počuti, bo lahko le sam razložil. Teh primerov je bilo v preteklosti zagotovo veliko in so ostali prikriti. Kaj pa tisti, ki je v uspeh vložil vse svoje prizadevanje in neskončno trdo delo brez »dodatne« pomoči? Tukaj pa je prizadevanje močnejše od zmagoslavja in tudi pomembnejše.

Iščemo pa izboljšave in tista končna na najvišji ravni je doping. Šprintarice na atletski stezi za tekača že pomenijo prednost pred tistim, ki ima navadne superge. Ob predpostavki, da sta oba enako dobro telesno pripravljena, se lahko zgodi, da bo zmagal tisti s šprintaricami. To je že prednost. Potem se te »prednosti« in pomagala stopnjujejo do te mere, ko je že vse izpiljeno in bo zadnji korak pred zmagoslavjem pomenil doping. Potem pa: ali se športnik odloči zanj ali ne. Dopingiran športnik ravna neetično. Ali je pač svetovna slava tega vredna? Za nekatere je, za nas, mnoge pa ne.