Nominator 260

Pred leti, ravno so se zamenjali oblastniki, je na enem od sprejemov znan slovenski novinar in velik poznavalec »obrobnega« dogajanja, godrnjaje razmišljal, češ le kam smo prišli, da pišemo in slikamo sami sebe. Mislil je na nas, »sedmo silo«, spremljevalce politično-gospodarsko-družabnega utripa. Bolj na to, da se z »novimi« in okoli njih premalo zgodi in dogaja. Vsaj razumel sem tako. Zvezdniki našega poklica so na tujem medijsko izpostavljeni še bolj kot pri nas, v deželi, kjer žurnalistični ceh temeljito spreminja podobo. Je pa nekaj »modelov«, ki si zaradi svojega dela in lepote zaslužijo biti opaženi. Pravzaprav, če nas nič ne briga in nas vse zanima, bi ne mogli mimo dela in lika kolumnista, samostojnega novinarja Marka Crnkoviča. Študiral je primerjalno književnost in francoski jezik s književnostjo na »filo faksu«, bil sedem let glavni urednik Našim razgledom, kasneje Razgledom, pisal kolumno Principi v Sobotno prilogo Dela, še prej, leta 1986/87 pa z besedili v zloglasni rubriki Ura kulturne anatomije naredil nepozabni Teleks še zanimivejši. Joj, pogrešam taisto branje v Teleksu. Dve leti je bil Marko Crnkovič tudi uredniški svetovalec poslovnega časnika Finance, od leta 2004 pa pod naslovom: Vse me zanima, nič me ne briga, taktno, cinično, predvsem pa drugače razmišlja v Dnevniku, zdaj v njegovem sobotnem Objektivu. Tisti četrtkov večer, ko smo se Marku v čast, haha, zbrali v, z veliko občutka obnovljenem skednju na Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici, smo prišli doživet komunikacijski »dvoboj«. Marka Crnkoviča, ki je ob tej priložnosti predstavil svojo novo, tretjo knjigo, z naslovom Kolumne 2001-2007, je izzival, spravljal v nelagodje in zadrege, njegov prijatelj mag. Marcel Štefančič, junior. Le kdo ga ne bi poznal. Odličnega pisca Mladine, filmofila, popolnega anti-Bushista, urednika in voditelja Studia City. In šlo je vsaj malce čez rob. In bilo prav zaradi njunega načina besedovanja in poznavanja še toliko bolj zanimivo. »Si se pa stegnil!« je bil eden od Marcelovih slogovnih očitkov Marku, ki pravi, da sedi na dveh stolih. Na »tisku« in na internetnem, saj že dve leti slovi s svojim, zelo branim »blogom« – Za narodov blogor. Kljub temu da dialektika ni preprosta, misli, da bo prišlo do nekakšnega spoja teh dveh »stolic«. Časopisnega in internetnega branja. »Nehaj težit in imej smisel za finese,« je vrnil Marcelu očitek, češ kako, da je na blogu ter kolumni v Jani opisal rojstvo svojega sina. »Je mojstrsko napisan blog,…« je prepričeval številno poslušalstvo Marko in bil kritičen ob primeru podobnega početja Helene Blagne in še nekaj znanih in medijsko opaženih. Da je Marku Franc Rode rekel, da ima lep obraz, Lojze Peterle pa celo, da ima salezijanskega, je bil hudo provokativen in jezičen Štefančič mlajši. Seveda je bilo zanimivo. Tudi o Crnkovičevem razmišljanju, zakaj je pred leti za predsednico predlagal Vido Žabot in bi zdaj raje za predsednico Spomenko Hribar in ne Boruta Pahorja. Pa o 90 »kravatarjih« v našem parlamentu, ter da Pahorja ne sodi po lepih kravatah, temveč še po čem drugem. »In ne zgleda kot zadnji kmet,« je bil kritičen zvezdnik večera in nasmejal gostitelja, poslovneža Janeza Škrabca in njegovega gosta, veleposlanika republike Avstrije, dr. Valentina Inzka. Nekaj cinizma je seveda ostalo neizrečenega. Ga je pa moč prebrati v Markovi zanimivi knjigi. Tudi to, kako v gorenjskem stranišču, pred pisoarjem z »onem« v roki, recimo, da je bilo to pri Žerjavu v Ratečah, prav prija »goveja« muzika. Ko je po celodnevni smuki čakal na slastnega pohanega piščanca, je prav prijalo takšno stranišče s tisto glasbo, razmišlja Marko Crnkovič. Podobni besedni dvoboj bi se lahko zdaj zgodil v obratno smer, saj je Marcel jr. izdal 836 strani debelo knjigo The Greatest Hits – knjigo velikih mitov in hitov 20. stoletja. Piše o rečeh, do katerih so živeli filmi, o rečeh in stvareh, zaradi katerih lažje razumemo filme in prav tako 20. stoletje. Filozof, publicist, kulturnopolitični esejist Štefančič junior, je zbadal še, zakaj da Marko ni filozof. Da zaradi profesorja Debeljaka in da on točno ve, zakaj ne. Marko ve, da je lepo vzgojen, da ne dela, kar se ne dela, da raje piše, kot misli, da se ne gre z vsem strinjati in da ima odlično avtocenzuro. Bil je zares odličen večer. Janez Škrabec, tudi častni konzul Maroka, bo morda del »svojega« kulturno-umetniškega dogajanja iz Ribnice prenesel na Bled. Pravi, da v obnovljeno Vilo Bello imenovano tudi Vila Beli dvor, kmalu prihaja delat in živet. Valentinu Inzku, doma je iz Sveč na avstrijskem Koroškem in je že 30 let v diplomaciji, med vojnim časom celo v okupiranem Sarajevu, je predstavil umetniški del čudovite domačije. Več kot 80 let stare statve so diplomata Inzka prav tako navduševale kot glineni relief, interpretacija ribniškega lončarskega in okolja suhe robe, ki ga je oblikoval kipar Mirsad Begič.

Ni pa sijala takisto lepa polna luna, kot se nam bo smehljala v ponedeljek. Še prej pa gremo na Kranjsko noč, kjer bomo izbrali Miss Gorenjskega glasa. Lepo poletje še naprej vam privoščim.