Zlati časi brez spodnjih hlač!

Gruntarski sinovi so imeli zamerkana dekleta iz boljših družin, ki se pred poroko ponavadi niso spentljala s svojimi ženini.

Toda zmotila sem se! Nekatere hčere bogatih žirovskih kmetov so stopile v zakonski stan že pri 16 letih! Kar nekaj mojih sogovornic se je poročilo z vdovcem. Nekatere zato, ker so se naveličale biti dekle, druge zato, ker ni bilo druge priložnosti, tretje so se bale ostati doma za »teto«, četrte … roko na srce, vzrokov je bilo nič koliko. Je pa res, da ni bilo nič nenavadnega, če je šel mož hkrati plačat pogreb in oklice za novo poroko. Zakaj? Iz čisto praktičnih razlogov. Žena je ponavadi zapustila po deset ali več otrok in ni bilo pričakovati, da bi se z otroki ukvarjali moški.

Druga resnica je bila ta, da so morali imeti pri roki žensko za zadovoljevanje svojih potreb. To dvoje je bilo glavno. O ljubezni ponavadi ni bilo govora. Prav pomanjkanje le-te je bilo zame nekaj najbolj žalostnega. Da bi se z možem imela rada? so vzklikale moje sogovornice (razen nekaterih, da bom poštena). »Še vedele nismo, kaj je to ljubezen!« Če so dekleta izvirala iz bogatih družin, so se o poroki tako in tako pogovorili starši in ženin. Njih pa zlepa ni nihče vprašal za mnenje. Če so bila dekleta revna, so bila vesela, da jih je sploh kdo »povohal«. Lepota, dobrota in pridnost niso pomenile nič. Največja, če že ne edina prednost je bil denar. Ali pa kos zemlje, gozda …

Ko je dekle postala žena, je morala dati noge narazen vsakič, ko je tako želel mož. Mnoge so bile po taki združitvi tepene. Celo osebno sem se pogovarjala z eno, ki je bila do poznih let sveto prepričana, da »tisto« in tepež spadata skupaj … Nekateri so svoje žene tepli molče. Najhujši so bili možje, ki so se je lotili s ketno. (Po tem je bil znan neki bogat kmet.) V posebno veselje mu je bilo, kadar je bila žena noseča. »Kej pol,« je govoril, »če bo edn (mislil je nerojenega otroka) crknu, bom pa druzga naredu …« Možje so le redko čutili tisto pravo, srčno ljubezen do žene in otrok. Morda do žene še, ampak do otrok jim je bilo praviloma malo mar. Na neki način čisto razumljivo: saj so jih imeli kot listja in trave …

Toda vseeno je med Žirovci svoj čas krožila smešnica, ki je bila morda nekoč še kako resnična: Na poročno noč se žena uleže v posteljo, mož pa stoji ob oknu in bulji v temo. »Zakaj ne prideš k meni?« zanima ženo. »Ne morem še,« ji odgovori mož. »Povedali so mi, da na poročno noč vidiš ves svet lepši, zdaj pa čakam, da se bo to še meni zgodilo …« Na srečo se je našla tudi takšna, ki je možakarje znala imeti za norca.

Povedali so mi zgodbo o nekem zidarju. Pri eni taki je zidal. Nekoč je stopila k njemu in ga naskrivaj prijela za »jajca«. Baje je bil možakar tako zmeden, da ji je od same sreče zastonj pozidal vso hišo. Naokoli pa je govoril, da je v tistem trenutku videl nebesa, ko se ga je dotaknila … Rekla sem že, da so bili včasih pijanci veliko prekletstvo. Nekako je bilo tudi razumljivo. Gostilne so bile na vsakem koraku. Kmetije so bile praviloma prepisane na može. Pri odločanju o gospodarjenju žena ni imela nobene besede. (Izjema so bile le tiste, ki so se kot vdove po sili razmer morale poročiti s hlapcem. Tu je bil položaj nekoliko drugačen.)