Zanimiva pot v pragozd

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Mularija / četrtek, 26. julij 2007 / 06:00

Otroci, ki so se letos odpravili na počitnice v divjini v vasico Primoži pri Kočevski Reki, so se podali tudi v "pragozd" ...

Športno društvo Sokol Stražišče je letos tretje leto zapored za otroke organiziralo počitnice v divjini v Primožih, majhni vasici, ki je štiri kilometre oddaljena od Kočevske Reke. V tem poletju so se tja za teden dni podale že tri skupine po petnajst otrok, avgusta pa na počitnice v divjini odhajata še dve skupini, morda celo tri, saj je zanimanje veliko. »Tudi letos je naš 'hotel' velik zapuščen senik, ki smo ga obnovili, v njem pa spijo v spalnih vrečah. Vodovod ostaja izvir potočka, električna napeljava pa majhne svetilke in taborni ogenj,« je povedala predsednica ŠD Sokol Irena Oman.

Hrano so si tudi tokrat kuhali sami, na odprtem ognju seveda, še pred tem so morali v gozdu poiskati vejevje. Nabirali so zelišča, družbo sta jima delali še dve zlati prinašalki, kopali so se v bližnjem jezeru, ki je naravni gozdni rezervat, ob njem pa domujejo redke ptice, delali so blatne kopeli, se po 'zajli' spuščali v vodo, se vozili s čolnom, tekmovali v jahanju oslov ... Letošnja novost počitnic v divjini je Borovniška gozdna učna pot v pragozd, nad katero so bili otroci najbolj navdušeni. Po treh urah in pol hoje po zaraščenem gozdu, skakanja ali plezanja pod številnimi debli, ki so ležali čez pot, so prišli na tisoč metrov nadmorske višine. »Sicer pa so otroci tudi tokrat težko pričakovali obisk vojakov s psi in lovca. Slednji jim je pripravil krajše predavanje in jih s seboj vzel na prežo v gozd, dovolil jim je celo streljati s pravim orožjem,« je povedala Omanova. Otroci so bili letos na počitnicah še posebej aktivni, saj so uredili 'kopalnico'. »Pridobili smo tuš na prostem. Veliko posodo polnimo z vodo tako, da jo hodimo z vedri iskat v bližnji potoček. Z naslednjo skupino nameravamo sezidati manjši štedilnik,« je napovedala. Otroci imajo torej čez dan vrsto aktivnosti, ki jih dodobra utrudijo. »Samo do trgovine moramo hoditi osem kilometrov. Zvečer kar 'prosijo', ali lahko gredo v posteljo.«

Omanova je prepričana, da se otroci na njihovih počitnicah navajajo tudi odgovornosti: »Vsak ima svoje zadolžitve. Pri opravilih pomagajo vsi, tekmujemo v tem, kdo ima bolje pospravljeno ležišče. Ko gremo na izlete, mora vsak sam poskrbeti za malico in pijačo, ki jo vzame s seboj.« Dodala je še, da so se po treh letih na skupine gorenjskih otrok, ki prihajajo na počitnice v divjini, dobro navadili tudi domačini. »Lepo nas sprejmejo. Na cesti nam mahajo, nas pozdravljajo … V vrtcu v Kočevski Reki, kjer je samo deset otrok, so nam predlagali celo, da bi ob deževnih dnevih prihajali k njim, da bi otroci spoznali med seboj,« je še razložila.