Železna volja je odskočna deska

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 3. junija

V zgodnjih jutranjih urah z moževo pomočjo odidem z urgence. Bolečina v prsnem košu ni več neznosna, še vedno pa jo čutim. Ko grem mimo velikega pepelnika, polnega čikov, odprem torbico in brez pomisleka v pepelnik zabrišem načeto škatlo cigaret. V potrditev odločitve odvržem še vžigalnik.

Komaj čakam, da se zleknem v posteljo. Če ležim, me pri dihanju duši. Veliko lažje mi je, če napol ležim napol sedim. Naslonim se na moževo ramo in se umirim. Bolečina povsem izgine. Kljub bližini človeka, ki ga ljubim in ki mu zaupam, me plaši občutek samosti. Preden zaspim, pomislim, da mi je zdravniška ekipa, ki me je na urgenci sprejela in pregledala, v resnici rešila življenje, in za to sem ji iskreno hvaležna. Prav lahko bi se mi namreč zgodilo, da bi me dežurna zdravniška ekipa odslovila s protibolečinsko injekcijo v zadnjo plat in si čez dva, tri ali štiri mesece, ko bi se mi metastaze razširile po vsem telesu, umila roke.

Zbudim se spočita in brez vsake bolečine. Se mi je urgenca na rojstni dan res dogodila? Moram res na Golnik? Je voda v mojih pljučih res posledica raka? Obstaja realna možnost, da se mi je voda v pljučih nabrala zaradi pljučnice ali celo zaradi tuberkuloze? Resnica, ki jo slutim, je ena sama in neprizanesljiva. Imam raka na pljučih. Zato sem bila na urgenci. Zato moram na Golnik. Dolžna sem se soočiti z resnico in jo premagati.

Razen takrat, ko sem rodila, v bolnišnici še nisem bila in niti sanja se mi ne, kaj bom tam potrebovala. Vsekakor ne smem pozabiti ogledala in ličil. Je pač tako, da je šminka prvovrstni pripomoček za dvigovanje ženske samozavesti, kar moški svet, predvidevam, težko razume. V torbo sem nametala še nekaj drugih nepomembnih stvari in bila v slabih dvajsetih minutah pripravljena za odhod.

Kljub zaskrbljenosti, ki mi proti moji zavestni volji obremenjuje misel, mi na poti na Golnik uspe ujeti nekaj podrobnosti iz lepot nedeljskega jutra. Ob robu gozda se pase srna, na travnik se je spustila jata štorkelj, koruzno njivo preleti siva čaplja, pred mano stoji usoda. Uf, kako zelo mi je tesno. V zavest se mi spet plazi občutek samosti.

Dežurni zdravnik, ki me sprejme, je prijazen, a mrtvo hladen. Razloži mi stanje, v katerem sem in ne dopusti domala nobene možnosti, da moji vitalni dihalni organi niso v rakovih kleščah. Tokrat se mi kolena zašibijo precej bolj močno, kot so se mi preteklo noč na ljubljanski urgenci. Pravzaprav je tale dohtar navaden sadist, rakofil, ko me tako brezčutno postavlja pred tako mogočno oviro. Na misel mi pade eno samo vprašanje: kako to oviro preskočiti? Da je ne bi mogla preskočiti, namreč niti za hip ne pomislim. Ne takrat ne kadar koli pozneje. In to je v igri z rakom moj veliki adut, moja velika prednost, moja odskočna deska. Ne glede na to, kako velike in močne so njegove klešče, jih bom s svojo železno voljo zdrobila v prah in prah odpihnila v vesolje.

Odidem iz sprejemne ordinacije. Prisedem k možu in mu brez ovinkov povem, da imam raka. Oddahnem si in se prepustim solzam.

(Se nadaljuje.)