Vzrok za prevlado temnopoltih tekačev

»Za vrhunskega tekača na dolge proge mi nimamo prave barve,« mi je nekoč dejal znanec, ko sva razpravljala o prevladi temnopoltih afriških tekačev v tekih na srednje in dolge proge. Če pogledamo po lestvici svetovnih rekordov vseh tekaških preizkušenj od šprinta do maratona, pridemo do spoznanja, da so pri rekordnih znamkah v premoči temnopolti tekači. Pri moških je prevlada izrazita, pri ženskah nekoliko manj. Nekateri dosežki se v tem trenutku zdijo skorajda nedosegljivi še za nekaj časa. Trenutno ne vidim tekača v svetu atletike, ki bi bil sposoben preseči čase Michaela Johnsona na 200 in 400 m ali pa denimo izjemnih 1:41:11 Wilsona Kipketra na 800 m iz leta 1997. Strokovnjaki že dlje časa proučujejo večjo tekaško vrednost afriških tekačev, ki obvladujejo svetovno prizorišče tekov na srednje in dolge proge. Je prednost v njihovi genetski zasnovi, treniranju na veliki nadmorski višini, njihovi sestavi mišic, načinu življenja, psihološki trdnosti, pripravljenosti na neskončno naporne treninge? Točnega odgovora še ni. Nekaj pa je povsem jasno. V našem sodobnem svetu se pri treniranju tekov na dolge proge preveč zanašamo na metode treninga, opremo in medicinsko podporo, manj pa na pripravljenost za trdo delo, prenašanje bolečin, stisk in naporov. Najboljši tekači na dolge proge prihajajo trenutno iz držav vzhodnoafriškega roga. Te države kot simbol revščine in lakote so neizčrpen vir odličnih tekačev, ki posegajo po olimpijskih odličjih in spreminjajo številke v knjigi rekordov. Njihov način življenja je čisto preprost. Tek že otrokom pomeni pot v šolo in tako ti mladci že v rosni mladosti poskrbijo za dober srčno-žilni razvoj, ki ga denimo nekateri njihovi vrstniki v razvitem svetu dosežejo deset let kasneje, nekateri pa nikoli. Ko jih »potegne« atletika, jih nihče ne more ustaviti. Zavedajo se, da brez garanja ne bo uspeha. Nič ne pomaga talent, če ni volje in potrpežljivosti. Njihovo skromno življenje jih krepi in ne razvaja. Nekoč je legendarni etiopski tekač Haile Gebrselassie na vprašanje, zakaj se ne vozi z mercedesi, ki jih je dobil za osvojene naslove svetovnega prvaka, odgovoril: »Trdo treniranje, boleče mišice, nenehna utrujenost, preznojene majice in udobje limuzine ne gredo vkup. Največ treniram doma, v Etiopiji, kjer je življenje samo grobo, kot je grob moj trening.« Ni se predal razkošju limuzine, temveč je ostal zvest svoji tekaški vrednosti, ki premaga vse.

Kar nekaj slovenskih rekordov v tekih na srednje in dolge proge je starih že precej čez dvajset let. Je bila takrat oprema boljša, je bila boljša medicinska podpora in bolj izpiljene metode treninga? Nikakor ne. Očitno pa so znali več potrpeti, kot znamo sedaj, in so se tedanji slovenski tekači, ki so imeli kar dobro svetovno veljavo, zavedali predanosti treningu in delu.

Kaj pomeni dobra superga, če vanjo stopi razvajena noga? Najprej je treba storiti marsikaj drugega. Smo pa pač potrošniški narod, ki namenjamo trud in čas stvarem, ki nas samo bremenijo in nam nalagajo dodaten balast. Tega pri afriških tekačih ni. Znajo pa trpeti in vztrajati.