Vse najboljše za rojstni dan

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 2. junija 2007

»Kaj je z vami,« brezbrižno vpraša moški, ki sedi v stekleni komori na urgenci v ljubljanskem Kliničnem centru in razporeja ljudi, potrebne nujne medicinske pomoči. Teatralno razločno odgovorim: »Umiram in pričakujem, da to vzamete skrajno resno.« Gospod iz sprejemne pisarne me pogleda kot Marsovca, kar se mi v naslednjih dneh potem še večkrat pripeti, in me s precej višjo stopnjo osebnega zanimanja pošlje pred ordinacijo številka 25. Pred vrata ordinacije, kjer čaka nekaj ljudi, se privlečem z moževo pomočjo in pri tem na mile viže stokam, jamram in se na sploh smilim sama sebi. Bolečina, ki jo čutim v predelu nad desno lopatico in se širi v roko, je tako ostra, da me sili na bruhanje. Na vrsto pridem presenetljivo hitro. Zdravnica, ki me sprejme, svoje delo opravi profesionalno, sestra pa na moje začudenje ne spregleda, da sem rojena prav na današnji dan. Vse najboljše mi želi s tolikšno iskrenostjo, da me bolečina prvič resno zaskrbi. Prvič v življenju začutim smisel, dobesedni pomen najboljših želja. Instinkt, ki mi ga ne manjka, samo poslušala sem ga do zdaj bolj poredko in površno, mi daje nedvomno vedeti, da gre tokrat zares.

»Obrnite se na trebuh,« mi po temeljitem zdravniškem pregledu veli sestra. »Zakaj,« me zanima. »Dala vam bom protibolečinsko injekcijo.« »Kam,« jo vprašam s kar se da milim glaskom. »V zadnjico.« »O, to pa ne,« se uprem. V prihodnje se bo morala sestra presneto potruditi, da bo še koga pogledala tako debelo, kot je v tem trenutku pogledala mene. Brez zadrege ji pojasnim, da me je injekcije, še zlasti v rit, strah približno toliko kot podgane ali ščurka in da bom bolečine v prsnem košu raje trpela naprej. Po tihem pa si mislim: prej ko slej bodo tako ali tako minile. Zmeniva se, da namesto injekcije dobim dve protibolečinski tableti. Če mi ne bi pomagali, pa lahko, medtem ko čakam na izvide, kadar koli potrkam in dobim injekcijo. To podrobnost iz mojega nočnega obiska urgence izpostavljam namerno, da se ve, do kod seže moja korajža oziroma, kako nizek bolečinski prag imam. Mizerija.

Ne vem, od česa – od zaužitih tablet ali od strahu pred injekcijo – me bolečina mine. Oddahnem si. Kaže, da zadeva le ni tako zelo resna. Potem pa me bolečina spet zagrabi. Zdaj se mi iz prsnega koša ne širi samo v desno roko, pač pa tudi v desno nogo. Tokrat se predam in se psihično pripravim na injekcijo. Preden mi jo sestra zasadi v zadnjo plat, me bolečina spet skrivnostno mine. »Da ne boste mislili, da se norčujem,« mi je nekoliko nerodno pred sestro. »Vem, da se ne norčujete,« me prijazno potolaži. Tokrat prepoznam v njenem glasu sočutje. Nogi se mi zašibita. Pošljejo me čez hodnik k internistu. Ta hodi z izvidi v roki okrog mene kot mačka okrog vrele kaše in se trudi, da mi na čim bolj prizanesljiv način nedvoumno dopove, da so izvidi slabi, pravzaprav zelo slabi in da je zelo verjetno, da imam raka na pljučih. Internistka pokliče na Golnik in se dogovori, da me takoj ali najkasneje zjutraj sprejmejo.

(Se nadaljuje.)