Iz starih časov: Pananje in praznoverje

S pananjem (zagovarjanjem), ki v starih časih sicer ni bilo povsem »brez zveze«, je bila povezana tudi velika mera praznoverja. S tem oziroma z razločevanjem vere od praznoverja so se morali dostikrat soočiti duhovniki. »Posebno moč za pananje pripisujejo tudi duhovnikom. V Žirovnici je živel star župnik, ki je nekoč tožil svojemu prijatelju, da v času nevihte on niti skozi okno ne sme pogledati. 'Kakor hitro,' je pripovedoval, 'pokukam skozi okno, pa me že vidi eden ali drugi župljan in takoj završi med njimi: 'Glej župnika, ravno sedaj pana točo!' Ravno isti župnik se je mnogo trudil, da bi med svojimi župljani odpravil prazne vraže, pa se je starček moral dostikrat prepričati, kako globoko je v ljudstvu ukoreninjeno praznoverje. Nekega jutra je prišel k njemu kmet in ga za božjo voljo prosil, naj mu pomaga. 'Kaj pa se je zgodilo?' vpraša župnik. 'Oh neki hudobnež, ali pa celo sam vrag mi je 'naredil', da na moji njivi noče rasti nobeno žito več. Prosim vas, usmilite se me in panajte vraga, ki tiči nekje v moji njivi!' Župnik je že imel par pikrih na jeziku. Že je nameraval pošteno ošteti prosilca, toda zasmilil se mu je ubogi kmetič. In ker je bil tisto jutro ravno dobro razpoložen, je rekel prijazno: 'Dobro! Ga bom panal, no! A kaj takega ne morem napraviti tu. Iti moram na tvojo njivo, da vse natanko pregledam, kje tiči vrag. Pojdiva!' In šla sta na njivo. Župnik je uvidel na prvi hip, da kmetič njivo popolnoma zanemarja. Kot pest debelo kamenje se je kotalilo po razorih, pognojil pa ni morda že več let. Kako naj potem na tako opustošenem svetu kaj raste in obrodi! Nemogoče!«

Potrpežljivi duhovni mož je tej ugotovitvi primerno na kraju samem tudi ravnal. »'Že imam vraga,' je rekel oveseljenemu kmetu. 'Sedaj ga bom pa takoj poskusil panati.' In župnik je začel delati z roko po zraku velike križe in rekel s svečanim glasom trikrat: 'Gnoj na njivo, kamenje pa z njive!' 'No, jaz sem opravil svoje in zdaj, Luka, napravi svoje tudi ti,' je dejal smehljaje župnik in odšel domov. Kmet Luka se je najprej začudil, a končno se mu je zasvetilo. Odslej je ravnal po župnikovem nasvetu. Pobral je kamenje z njive in jo začel gnojiti. V nekaj letih je njivo tako izboljšal, da mu je raslo še lepše žito nego drugim.«

Doslej navedeno je o pananju na Gorenjskem napisala Manica Koman. Niko Kuret pa te besede sploh ne navaja, zagovor le na enem samem mestu, kot predkrščansko različico molitve. »Molitev, še poprej pa zagovarjanje sta prastari sredstvi za odvračanje vsakega zla. V Poljanski dolini so točo zagovarjali, brž ko se je na nebu pokazal črn oblak.« Žal ne navaja, kaj so na gorenjskem jugu pri tem govorili. Pozna pa kar tri belokranjske zagovore, od katerih preberimo le prvega in najkrajšega. »Iz Bele krajine poznamo tri zagovore proti toči. Tisti, ki je 'razgovaral', je stopil pred hišo, pogledal v oblak in se glasno prekrižal, nato pa nadaljeval: 'Bog prekrižaj in blagoslovi te oblake in tistega, ki ljudem zlo dela!' Nato je zamahnil z roko, kakor bi oblak razdelil ali presekal na dvoje, ter zmolil očenaš in zdravamarijo.«