Stari Egipt v naši kleti

Starodavni Egipt, ta magična civilizacija, je bil puščavska država; vendar, ustvarjen ob Nilu, mogočnem veletoku, ki je poplavljal in ljudem nudil izobilje.

V Gorenjskem muzeju v Kranju, v kleti Mestne hiše je od 11. julija dalje na ogled razstava Egipt v naši kleti. Lega razstavnega prostora, do katerega se je potrebno spustiti po stopnicah, lahko metaforično spominja na egipčanske grobnice, zato smo se tudi odločili, da mogočno egipčansko civilizacijo predstavimo skozi njihovo pojmovanje življenja in smrti. Na začetku je kratka predstavitev države, ki je zacvetela ob Nilu; nadaljujemo s predstavitvijo pomena piramid, razlogom mumificiranja, zaključujemo pa z egipčansko religijo s poudarkom na Ozirisovem kultu.

Predmeti, ki si jih lahko ogledamo, so iz Arheološkega muzeja iz Zagreba. Njihov fond egipčanske zbirke šteje več kot 2100 predmetov, ki so bili v 19. stoletju odkupljeni od družine avstrijskega podmaršala Franza Kollera. Zgodnja egipčanska obdobja v zbirki predstavljajo pogrebne in zaščitne kamene strele; glavni del zbirke pa tvorijo predmeti poznega Egipta (1070. pr. n. š. do 30. n. š.). Iz tega obdobja hranijo ogromno kipov iz kamna in brona, hkrati pa tudi bogato zbirko figuric ušabti in kanopskih vaz. Hranijo tudi nekaj papirusov z zapisi iz Knjige mrtvih.

Starodavni Egipt, ta magična civilizacija, je bil puščavska država; ustvarjen ob Nilu, mogočnem veletoku, ki je poplavljal in ljudem nudil izobilje. Ogromne puščave, kjer je življenje kruto in preživetje zelo težko, pa so nudile civilizaciji varno zavetje pred tujimi osvajalci. Njihovo verovanje, brez zunanjih vplivov, je v dolgih stoletjih razvilo ogromen panteon, edinstven v vsem starem svetu, ki se odlikuje predvsem po obsegu in raznolikosti. Egipčani svojih bogov niso videli le kot ljudi, temveč so božanstvo videli v vseh živih bitjih in celo v neživih predmetih.

Piramide so monumentalne grobnice vladarjev Starega Egipta, oz. faraonov Starega kraljestva (3. dinastija, 2705 pr. n. š.) do faraonov Novega kraljestva (17. dinastija, 1550 pr. n. š.). Ti mogočni sakralni spomeniki govorijo o pomembnosti faraonskega pogreba. Egipčani so verjeli v posmrtno življenje, zato je bilo za faraona potrebno zgraditi objekt, ki bo enakovreden faraonovi veličini; in ta je bila ogromna, saj je bil faraon tako človek kot bog.

Faraoni IV. dinastije (2630 – 2475 pr. n. š.) so za gradnjo svojih grobnic izbrali Gizo. Najvišja je Keopsova, ki stoji prva v vrsti. Originalno je bila visoka 147 metrov, danes je 10 metrov nižja. Zgrajena je iz dveh milijonov in tristo tisoč kamnitih blokov, od katerih vsak v povprečju tehta dve toni in pol. Stranica je dolga 230 metrov. Keopsova piramida je ena izmed sedmih čudes starega sveta in edina, ki je preživela do danes. Sto tisoč delavcev jo je gradilo 22 let. Prvotno so bile vse piramide prelite z belim apnencem in tudi pobarvane. Vrh piramide, kjer so združene njene stranice, je verjetno predstavljal sončne žarke, ki naj bi sijali na umrlega faraona in ga povezovali s sončnim bogom Rajem. Umrlega so položili na mesto, kjer so potekale daritve, obrnjen pa je bil proti vzhodu, kjer sonce vzhaja. To je bil simbol posmrtnega življenja. Njihovi religiji vladajo sile rasti in razkroja ter rojstva in smrti. To verovanje je po vsej verjetnosti pogojeno z naravnim okoljem; okrutna puščava, vsakoletno poplavljanje Nila in pomembnost poljedelskega ciklusa. Poleg kulta Sončnega boga (Ra) je bil priljubljen Ozirisov kult. Oziris je sodnik mrtvih in vladar podzemlja v Starem Egiptu. Priljubljen je bil predvsem zato, ker je Egipčane obdaril z znanjem balzamiranja in mumificiranja. Ohranitev trupla je bil namreč pogoj za posmrtno življenje. Ko je Oziris zasedel prestol, se je poročil s svojo sestro Izido. Njegova prva naloga je bila, da omika (kultivira) prebivalce Egipta. Odpravil je kanibalizem, učil ljudi poljedelstva in spoštovanja do bogov. Ljudje so ga imeli radi, zato je njegov brat Set – bog vojne in nemira – v času njegovega pohoda zavzel prestol. Ozirisa je pod pretvezo zaprl v krsto, jo zalil s svincem in vrgel v Nil. Voda je krsto odnesla do Sredozemskega morja, kjer jo je naplavilo na sirijski obali. Preko nje je zraslo ogromno drevo. Žena Izida ga je iskala in tudi našla, ter krsto skrila v močvirju delte Nila. Vendar, krsto je našel Set, razsekal Ozirisovo telo in ga raztresel po celem Egiptu. Izida je zbrala kose moževega telesa, uporabila svojo magično moč, za trenutek oživila Ozirisa in z njim spočela otroka, ki se je imenoval Horus. Po spočetju je truplo moža zakopala kot svetinjo. Ko je Horus odrasel, je zahteval vrnitev očetovega prestola. O tem je odločalo sodišče bogov, kjer so Seta spoznali za krivega. Po tej odločitvi, je Oziris odšel v onstranstvo, v svet mrtvih, kjer mu je tudi vladal.

Mumificiranje je bil postopek, s katerim so balzamirali telo umrlega. Povedano pomeni, da so človeku odstranili vse notranje organe in Egipčani so bili pri tem pravi mojstri. Možgane so pokojniku odstranili skozi nosnice in nato lobanjo napolnili s smolnato tekočino. Iz trebušne votline so odstranili jetra, pljuča, želodec in prebavila. Ko so truplo zašili, so ga položili v natrijev lug, kjer je bilo približno 70 dni, potem pa so ga umili in ovili s povoji iz tankega platna. Notranje organe so varno shranili v kanopske žare, ki so jih položili ob sarkofag, v katerem je ležalo mumificirano truplo.