Sitarski center Evrope

V Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju je odprta razstava o sitih iz konjske žime z naslovom Iz Stražišča po Evropi. Ob razstavi tudi izčrpen katalog.

»K' je bil otrok star šest let, so mu dal' za igrat kakšne »nčonce«, pri sedmih pa je že sodeloval pri delu,« je o prehajanju tradicije sitarstva iz roda v rod s pristnim stražiškim naglasom na odprtju razstave razlagal Matevž Oman, eden poznavalcev in prvih opisovalcev sitarstva v Stražišču, Bitnjah in vaseh med Kranjem in Škofjo Loko. Na območju današnje Slovenije so samo v teh krajih izdelovali sita, Stražišče z okolico pa je bilo tudi sicer najstarejši in največji sitarski center v Evropi. Z žimnatimi siti so oskrbovali celo Evropo, občasno pa tudi rusko, afriško, maloazijsko tržišče. »Razen stalne zbirke v Loškem muzeju je to prva razstava po štiridesetih letih, odkar so bila sita na ogled v Tehniškem muzeju v Ljubljani,« je povedala skupaj s Heleno Rant soavtorica razstave Tatjana Dolžan Eržen, in dodala, da je rdeča nit razstave predvsem sito kot tako, z vsemi različnimi vzorci, velikostmi, gostotami in oblikami vred. Skozi celo razstavo gledalca spremljajo okviri s siti, ki na gledalca delujejo kot likovna dela. Sita (njihova raznolikost je podobna raznolikosti vzorcev na škotskih kiltih) bodisi samostojna ali vpeta v leseni obod so ob Gorenjskem muzeju prispevali tudi zasebniki in muzeji, enako tudi razstavljene predmete. Največjo zasebno zbirko sit ima zagotovo Mira Perne, prispevali pa so jih še nekateri Stražiščani, Milan Bajželj, Anton Bajželj in Matevž Oman. Tu so še Loški muzej, Tehniški muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej, čigar last je tudi najstarejše sito na razstavi, namreč iz leta 1833, ko je bilo donirano takratnem Deželnem muzeju.

V osrednjem delu razstave je na ogled nekaj orodij za izdelovanji preje, s pomočjo katerih sta avtorici poskušali pojasniti precej zahtevno tehnologijo izdelave, vse od česanja žime (to lahko na razstavi lahko poskusijo tudi obiskovalci) do statev, na katerih se tke sito. Mojster v delu na statvah je Anton Bajželj, ki pravi: »Odkod veselje za to, da sem se naučil dela na statvah? Izhajam iz družine, v kateri so v preteklih generacijah tudi bili sitarji. Sicer že dolgo ne več, a sem se o sitih vseeno pozanimal in se naučil delati s statvami.« V okviru javnih vodstev po razstavi bo mogoče izdelovanje sit videti tudi v živo. Razstava bo odprta do oktobra, javna vodstva pa bodo 21. julija ob 10. uri, 30. avgusta ob 17. uri in 20. septembra ob 11. uri, in če bo zanimanje, bo določen še kakšen termin več.

Ob razstavi je izšel tudi izčrpen katalog, v katerem je od okrog 130 znanih različnih karirastih vzorcev sit, temeljito zabeleženih in popisanih 73 sit. V njem o sitarstvu, zakladnici različnih vzorcev, o tem, kako ohraniti žimnata in tudi o študijskem krožku, ki je bil pravzaprav osnova za to razstavo, pišejo Anton Bajželj, Tatjana Dolžan Eržen, Helena Rant in Marjanca Jeglič. O sitarski dediščini Stražišča je s ponosom spregovorila tudi žena kranjskega župana, pristna Stražiščanka Tanja Perne, ki je razstavo tudi razglasila za odprto.