Evropska glasbena mineštra

V začetku junija sem se vrnil iz Francije, kamor sem šel kot ambasador Slovenije za evropski festival, imenovan Europavox. Gre za zelo mlad festival, saj je bil letos organiziran šele drugič.

Iz vsake izmed 27 držav Evropske unije so letos izbrali po dva ambasadorja, ki sta z glasbo predstavljala svojo državo. V Sloveniji sta nagradni vstopnici, ki sta vključevali ceno povratne letalske vozovnice, hotelsko nastanitev v enoposteljni sobi, zajtrke v hotelu ter oglede nekaterih okoliških zanimivosti, podeljevala ljubljanski radio Študent ter spletni kulturni časopis Rock on net. Treba jih je bilo prepričati, zakaj naj izberejo ravno vas. In tako sem napisal nekaj stavkov in bil izbran. Že na letališču pa sem spoznal, da bom moral na festival kar sam, saj se druga nagrajenka festivala ni udeležila.

Prostor koncertnega dogajanja je bil v industrijskem mestu Clermond Ferrand, dobre štiri ure z vlakom južno od Pariza, v osrčju regije Auvergne. Mesto je znano po znanstveniku, fiziku in matematiku iz 17. st. Blaisu Pascalu ter po gumarski industriji Michelin. Za mnoge pa je najbolj znano po vulkanih, s katerimi je obdano, in ekstravagantno oblikovanih apnenčevih planotah.

Osrčje koncertnega dogajanja je bila dvorana Polydome, kjer sta bila Professional village in dvorana Petite la coope. Professional village je bil prostor, kjer so se zadrževali profesionalni glasbeniki, radijski promotorji, organizatorji festivalov ter predstavniki glasbenih založb. Vsaka izmed držav je imela svoj kotiček, kjer so njihovi predstavniki delali promocijo za izvajalce iz svoje države. Tako je bilo na oglasni deski Slovenije opaziti plakate kranjskih The tide in Hoffman ter dveh ljubljanjskih zasedb Srečna mladina in Moveknowledgement. Slednji so kot edini slovenski izvajalec na festivalu nastopili v četrtek in bili tako prepričljivi, da sem po koncu koncerta kupil dve njihovi najnovejši zgoščenki.

Celotno Europavox izkušnjo sem pravzaprav dojel kot potovanje po poti evropske glasbene raznolikosti. Tako sta se mešala španski pop in švedski rock, nemški hip hop in poljski elektro, z drugimi besedami, glasba za vse okuse in za vsa ušesa, a z enim samim ciljem - navdušiti poslušalce. Dejstvo, da je šlo za manj znane izvajalce, ni igralo bistvene vloge, saj se je izvajalcem tako uspelo predstaviti čim večjemu številu ljudi iz cele Evrope. Eden izmed glasbenikov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je bil francoski Nosfell. Njegova posebnost je predvsem to, da prepeva v treh jezikih, eden izmed njih je tudi klokobetz, ki pa je njegova pogruntavščina. Poseben vtis so name poleg omenjenih Moveknowledgement naredili tudi finski indie rockerji Rubin ter plesni norveški bend 120 days.

Zanimivost Festivala Europavox je bila ta, da so nas večino časa spremljali novinarji in fotografi, ki so dokumentirali celotno dogajanje. In če je bilo eno izmed novinarskih vprašanj: “What is your vision about Europe?” »Kakšna je vaša vizija Evrope?«, zame na začetku bolj španska vas kot karkoli drugega, sem na koncu le zmogel oblikovati razumno razlago: “Moja vizija Evrope je pravzaprav up, ki ga je opisoval John Lennon v skladbi Imagine. Kljub geografskim razlikam smo si v občutkih in pogledih na svet zelo podobni.” In več ko smo se pogovarjali, bolj smo se počutili kot en narod.