Upornica z razlogom

Besedilo: Klemen Globočnik
Kategorija: Prosti čas / sobota, 7. julij 2007 / 06:00

Tori Amos je hči pridigarja, ki živi, da vznemirja kristjane. V Ljubljani je nastopila pred kratkim, njeni privrženci so novo ploščo dobro sprejeli.

Isabel, ena izmed petih žensk, ki skupaj sestavljajo idejo o popolni ženski, je prejšnji teden stopila na oder Tivolija. Ošabna razvajenka s cigareto v ustih se je po nekaj uvodnih pesmih preoblekla v samo sebe, Tori Amos, ki je pravzaprav izobražena ženska srednjih let in polna komplimentov “off the record”.

Na novi plošči American doll pose se pojavi pet žensk, ki skupaj v družbi tvorijo žensko popolnost. Kakšna je njihova vloga?

»Vsaka je na svoj način močna. Santa je ponavadi tista, ki druge spravi v dobro voljo, ko so resnično na tleh. Stoji za spoštovanjem do sveta. Pip je bojevnica, ki drži niti v rokah. Išče morilca svojega očeta. Isabel je načitana in fascinantna osebnost, ki kronološko knjiži svoje življenje in ki jo skrbi za svet okoli sebe. Clyde je percepcijska ženska, ki eksperimentira in se poskuša izogniti temu, da je žrtev. Na vsakem koncertu prideta na oder dve od osebnosti, ena izmed njih je vedno glavna, in to je Tori. Mogoče bom po koncu turneje izdala DVD, tako da bo vsaka od punc dobila priložnost, da zapoje nekaj pesmi.«

Položaj žensk v današnji družbi je kočljiva tema tudi na vaši novi plošči.

»V Ameriki je svobodna izbira resnično problem. Vedno je prisoten tako imenovani 'patriarhalni' oče, ki odloča, kaj je prav in kaj narobe, kaj naj delajo in česa se jim je v življenju resnično treba bati. Ženske v vlogi Boga, Boginje torej. In jaz sem popolnoma proti temu. To naj bi bila dežela svobodnih. Katoliška cerkev ni nobena izjema. Tam se papež odloča, kaj se bo dogajalo z ženskimi telesi. Desno krščansko krilo je v zadnjih desetih letih resnično omajalo to svobodo, ki je tudi sila, proti kateri delujem s svojo glasbo.«

Kakšen pa je vaš odnos do Cerkve?

»Moji poslušalci se verjetno ne bi zmenili zame, če bi volila Georgea Busha. Sem namreč hči pridigarja, vendar živim, da vznemirjam kristjane. Zrastla sem sicer v cerkvi in z najboljšo mamo, kar bi jih lahko sploh imela. Ona je predana Jezusu in naukom v Bibliji. Ampak v instituciji sama ne vidim koristi, saj se mi zdi sporna, ker se je obrnila proti sebi. To pomeni, da veliko več podpore lahko dobim na primer zunaj v parku kot pa tam. Žalostno, ni pa presenečenje.«

Osebno mi je všeč komad Bouncing off clouds.

»To najraje prepuščam poslušalcem. Na pesmi gledam kot na življensko zavest in ne kot na neko stvar, ki jo v njih opisujem. Pesmi se mi vedno vračajo v različnih življenjskih obdobjih. Nimajo teles, kot ga imaš ti, vendar se kažejo v obliki svetlobe. Pri ustvarjanju jim pustim vstopiti v telo, potrebujem pa nekaj časa, da dojamem smisel, kaj mi hočejo povedati. Potovanja ter izkušnje na poti, opazovanja ljudi pa vplivajo na konec zgodbe v njih. Za preživetje v glasbeni industriji je v medsebojnih odnosih treba igrati šah. Veliko glasbenikov hrepeni zgolj po denarju in ne po sporočilu v glasbi, dobri ideji, ki pa se mi zdi ključna pri mojem ustvarjanju. Ideja naj bi spodbujala ženske k razmišljanju o problemu, zato je bila to moja priložnost, da se pokažem kot tekstopiska. V življenju pa je le ena pot, in to je ideologija.«