Veliko planino pustimo tako, kot je

Eva Dobovšek Erjavšek in Peter Erjavšek sta svoj dom v Bistričici pri Kamniku v začetku junija tako kot že vrsto let doslej za tri poletne mesece zamenjala za pastirski stan na Veliki planini.

Tako skupaj s še približno tridesetimi pastirji, ki poleti pasejo na tej največji planini pri nas, skrbita za nadaljevanje pastirske dediščine, ki po arheoloških najdbah sodeč na tem območju sega v pradavnino. Kmetje iz Stranj, Stahovice, Kregarjevega, Zagorice, Okroglega, Gozda, Žage, Markovega, Studenca, Zakala in mnogih drugih krajev izpod vznožja Kamniških planin so pravico za pašo na Veliki planini dobili že pred stoletji in ureditev se do danes ni kaj bistveno spremenila. »Letos smo živino na planino prignali in zvozili 9. junija, teden ali celo dva tedna prej kot ponavadi, saj je zaradi mile zime trave dovolj, zato se je vodstvo pašne skupnosti odločilo, da lahko od tega dne naprej pasemo na planini. Pred odločitvijo pašne skupnosti pastirji svoje živine ne smejo prignati gor. Ta pravila veljajo že od nekdaj,« pravita Eva in Peter Erjavšek, ki že štirinajsto leto paseta živino kamniških kmetov, letos Žagarjeve krave iz Bistričice in Martinčevo ter Urinovo govedo z Okroglega. Sama sta pastirja in ne lastnika krav, zato v agrarni skupnosti Pašna skupnost Velika planina, kakor se uradno imenuje ta organizacija, nimata možnosti odločanja, morata pa tako kot vsi drugi pastirji upoštevati nekatera že precej stara pravila. A tudi pastirji so organizirani po svoje, saj vsako leto izvolijo gospodarja planine, ki odloča, kdaj in kje bodo kosili travo, čistili gozd, popravljali cesto, urejali korita za vodo in podobno.

Dela na planini ne manjka, sta vsakdan pastirja jedrnato opisala nekega dopoldneva, ko sta pravkar odgnala živino na pašo v Tiho dolino in pospravila vedra z mlekom, ki ga Eva dvakrat dnevno predela v sir ali nalije v latvice, da bo skisano pričakalo mnoge obiskovalce, ki se navdušeni na planino vračajo ne le iz cele Slovenije, temveč tudi z različnih koncev sveta. »Vsako jutro vstaneva že ob pol petih zjutraj, pomolzeva krave, jim opereva vimena, da se ne vnamejo in vso čredo – 25 glav šteje letos – odženeva na pašo. Nato počistiva vse tri hleve in gnoj, katerega jeseni potresemo po vsej planini, odmečeva na gnojišče. Kar nekaj dela je tekom dopoldneva s predelavo mleka in različnimi opravili na planini, nato sledi kosilo, pa kakšna ura počitka, popoldne in proti večeru pa spet molža, predelava mleka ... Krave je treba zvečer tudi malo pocrkljati s soljo in jim namazati vimena s posebno kremo, saj so opečena in razpokana od sonca in vetra,« potrpežljivo razlagata, pri tem pa ne moreta skriti, s kakšnim veseljem in ljubeznijo se vsako leto znova vračata na planino. »Poglej jih, naše gredo,« kar naenkrat pokažeta proti skupini krav, iz katere se jih sedem počasi nameni proti njuni pastirski bajti, kjer poiščejo zavetje v večji vročini. Prav za vsako na planini veva, čigava je, pravita v smehu in dodajata, da življenje na planini ni lahko, čeprav jima večina nedeljskih obiskovalcem zavidljivo pripomne, kako lepo se imata. »To niso počitnice, še posebej naporno in težko je v slabem vremenu, a smo navajeni in gre. Včasih so rekli, če nisi več za nobeno rabo, si še vedno dober za pastirja, in res smo še danes čez poletje tu gori večinoma starejši,« razlagata, medtem ko se sladkamo z odličnim kislim mlekom. »Tu gori nimava skoraj nobenega udobja. No že res, da smo si v bajti uredili stranišče, da ni treba več hoditi med krave, in da namesto na slami zdaj spimo na vzmetnicah, a kaj dosti več udobja vsaj midva nimava. Elektrike prav nič ne pogrešava. Tega enostavno ne potrebujeva! Če ne bi šla vsako leto na planino, bi prav težko preživela v dolini. Delo samo in vse življenje tu zgoraj, kakor rada pravim, pa narava, s katero moramo biti povezani in seveda ljudje ... Vrsto znancev sva dobila v vseh teh letih in mnogi se vračajo vsako poletje. Tri leta zapored k nama prihaja na obisk družina iz Kaira,« razlaga gospa Eva, defektologinja po izobrazbi, ki se je pastirskemu načinu življenja prepustila šele v zadnjih letih, ko se je upokojila.

A zdi se, da podoba neokrnjene narave in idiličnega pastirskega naselja z ovalnimi, s skodlami kritimi bajtami, ki iz leta v leto privabi več obiskovalcev, počasi izgublja bitko z interesi, ki na planino ne sodijo. Že res, da bo vodovod, ki so ga letos napeljali iz zajetja pod Gradiščem do posameznih korit pred pastirskimi bajtami preprečil marsikatero okužbo med kravami, ki so doslej pile iz motnih vokel, a zakaj je potrebno na planini kopati jarek za elektriko? »Mene takšne stvari zelo bolijo. V zadnjih letih so bile povzročene velike, nepopravljive rane. Ne vem, če se odgovorni sploh zavedajo, da je Velika planina nekaj edinstvenega celo na svetu in zakaj moramo v takšno okolje vnašati nekaj, zakar je drugje dovolj prostora. Zakaj bi moralo biti tu smučišče? Planina je odprto, vetrovno in nepogozdeno območje in zato izjemno neprimerno za smučanje, a v to se vsako leto vlaga ogromno sredstev. To okolje težko sprejme neke novitete, ker vse to je nek tujek.« Težnje po elektriki so vse pogostejše, saj so mnoge pastirske bajte naselili dopustniki, pastirji pa se zavedajo, da takšen poseg ne prinaša nič novega. »Največ bodo za Veliko planino naredili, če jo pustijo takšno, kot je, če bo zaobšla razvoj, saj zaradi tega ne bo nihče za nič prikrajšan. Ravno obratno! Močno pogrešam takšne ljudi, kot sta bila Tone Cevc in Vlasto Kopač. Velika planina bi potrebovala svojega varuha, nekoga, ki bi skrbel za avtentičnost, saj bodo sicer prevladali interesi moči in nekaterih posameznikov. Sčasoma bodo vse bajte prekrite z deskami, namesto skodlami, vsakdo se bo do vrha pripeljal z avtomobilom in pastirji bodo imeli v svojih bajtah pralne stroje,« se črnega scenarija boji Eva Dobovšek Erjavšek, ki si želi, da bi pristojni za ta zaklad narave, kakor mu Kamničani radi rečejo, pokazali nekaj več občutka, in da bi bilo območje zaščiteno. »To je naša dediščina. Nenazadnje smo vsi tukaj zaradi krav, tak način življenja in takšna oblika bajt se je razvila samo zaradi njih.«

In prav krave bodo tiste, ki bodo tudi letos, tako kot vselej doslej, sredi septembra, ko zmanjka dobre paše in na planini pritisne prvi mraz s svojim nemirom pokazale, da je čas, ko se bo potrebno spet vrniti v dolino.