Kraški pojav? Ne, gora!

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 5. julij 2007 / 06:00

Vrtača (2180 m) - Vrnitev na "kraj zločina", kjer ti ga je kot najstniku zagodla lastna neumnost, je nekaj posebnega. Vrh, ki si s svojo lepoto zasluži čisto desetko, je bil zame tak kraj.

Pisalo se je leto 1993, ko sem prvič stala na vrhu Vrtače. Bil je vroč, julijski dan; pihal je veter, a sonce je pripekalo. Kratke hlače, majica brez rokav in moja mladostniška nepremišljenost so botrovali temu, da me je sonce opeklo kot nikoli prej in nikoli kasneje. Večerna mrzlica, naslednje jutro pa noge, ne rdeče, temveč vijolične in otečene. Pomagalo je le mazilo proti opeklinam. Vsaka šola nekaj stane! Po 14 letih sem se vrnila na goro, ki mi bo za vedno ostala v spominu. Že na začetku pa nasvet: če se boste v visokem poletju odločili za vzpon, začnite zgodaj, zelo zgodaj, kajti vzpon v celoti poteka po južni strani, kjer sonce resnično pripeka. Ne pozabite na kremo z zaščitnim faktorjem. In naj vas stalen veter ne zavede preveč.

Izhodišče vzpona na Vrtačo je mejni prehod Ljubelj, kjer se po označeni poti prek zeleniških smučišč odpravite do Doma na Zelenici. Vzpona je za dobro uro. Od Doma gresta dve poti: leva proti Begunjščici, desna pa proti Stolu in Vrtači. Najprej je pot prijetna, saj poteka po senci, v gozdu. V tem delu boste ljubitelji cvetja več kot uživali. Sredi maja je bilo vse polno Clusijevega svišča, Sternbergov klinček, Snežni svišč, Dišeči volčin itd. Sledi ruševje, in ko prečite daljše melišče, ki je zelo dobro uhojeno, je skala z markacijo, ki vas usmeri desno. Ko prečite melišče, hodite pod strmimi travniki in skalami, stenami Vrtače. Sonce tukaj neusmiljeno pripeka, hkrati pa je z vsakim korakom lepši razgled. Pot se v okljukih vzpenja po strmini, kar pa zaradi dobro speljane poti niti nimamo občutka. Najprej poteka med borovci, kjer je kot v kotlu, naprej se vzpenja po travniku. Vroče je in počitek, morda požirek vode dobrodošel. Daleč pod seboj zagledamo Zelenico, Roblekov dom na sosednji Begunjščici nam je tudi že pomahal, Prešernova koča na Stolu pa kot da se bo vsak trenutek prekucnila navzdol. Vzpon po travnatem pobočju se konča na grebenu, kjer zagledamo pot, ki vodi na Stol. Zadnji del poti proti vrhu je strm, saj grebenska pot teče skoraj naravnost navzgor. Morda boste morali kdaj prijeti tudi za kakšno skalo. Hitro pridobimo višino in tudi pot se položi. Slikovito nas vodi mimo škrbin. Pri eni takih škrbin je tisto soboto močno potegnil veter iz avstrijske smeri. Slišala sem eno od planink reči: "Naš veter mi je ljubši. Ni tako mrzel." Seveda, sem si mislila, saj piha na sončni strani Alp. Tik pod vrhom je še majhen travniček, sledi pa še nekaj strmih korakov, nekaj skalovja, da dosežete vrh, ki ga označuje kovinski cepin z vrvjo. Lepo!

Vrh Vrtače je fenomenalno razgleden: smo višje od Begunjščice, ki je pred in pod nami; s Stolom se gledamo skoraj iz oči v oči; greben Košute je s te strani povsem drugačen; Julijske Alpe s svojo mogočnostjo izstopajo na zahodnem obzorju; na avstrijski strani pa Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem. Čudovit razgled, ki jemlje sapo, naj vas pa opozorim, da na vrhu glejte tudi pod noge, ker je prepadno in napačen korak lahko usoden. Z vrha Vrtače je možno nadaljevati pot prek Nemškega vrha do sedla Žleb. Pot ni označena, orientacijsko zahtevna, predvsem pa mora človek imeti občutek za gibanje po brezpotju. S sedla Žleb se lahko povzpnete še na Palec in se po neoznačeni poti vrnete na Zelenico. Jaz omenjene poti nisem prehodila, temveč sem se po poti vzpona vrnila v dolino.

Ker je bil dan dokaj vetroven, sem si v zatišju privoščila malico in kot vedno so mi družbe delale prijazne lačne gorske kavke. Črne kot ebenovina, z izrazitim rumenim kljunom in rdečimi nožicami so "fehtarile" za hrano. Nekatere med njimi bi jedle le meso, druge so bile zadovoljne tudi s kruhom. Iz zanimivo: hrano so mi jemale z roke. Za vzpon do Zelenice boste potrebovali približno uro do uro dvajset minut, do vrha Vrtače pa še dobri dve uri. Za spust z vrha do Zelenice uro in pol, z Zelenice do Ljubelja pa 40 minut. Obilo užitkov in ne pozabite na zaščito pred soncem. Srečno!