Gradovi kot pri Ludviku Bavarskem

Posebno doživetje, ki se ponuja obiskovalcem Preddvora, je mala gozdna učna pot, območje, ki je v preteklosti tvorilo grajski park. Če pot še malo podaljšamo in obiščemo štiri preddvorske gradove, je obisk še bogatejši.

Gozdna učna pot, ki je v Preddvoru pred desetletjem nastala po zamisli učiteljice Maje Šenk Zidar, se začne pri turistični poslovalnici, nadaljuje proti gradu Hrib do hotela Bor in naprej proti strelišču, konča pa se pri Novi vasi. Na približno poltretjem kilometru najdemo celo vrsto drevesnih vrst, ki niso značilne za naše okolje, njihova domovina je pretežno Severna Amerika. Kot obiskovalcem pove avtorica brošure Mala gozdna učna pot Maja Šenk Zidar, so drevesa del grajskega parka, ki pa se ni v celoti ohranil. Kdo in kdaj natančno je posadil drevesa, ne vemo, po starosti dreves, ki so večinoma stara več kot sto let, pa lahko predvidevamo, da so jih zasadili v 19. stoletju. Po ustnem izročilu naj bi park zasadil eden izmed lastnikov v devetnajstem stoletju Gilbert Fuchs. Najbolj znamenite so orjaške sekvoje in še nekaj drugih iglavcev in listavcev. Drevesa so označena s tablicami, na katerih sta slovensko in latinsko ime ter zaporedna številka, po kateri se orientiramo, ko hodimo po učni poti. Prvo drevo na naši poti je Lawsonova cipresa, nato se vrstijo beli gaber, rdeča bukev, kanadska čuga, libanonska cedra, evropski macesen, zeleni bor, ameriška platana, cigarar, navadni divji kostanj, pajesen, sledi drevored ameriškega belega jesena, pa orjaška sekvoja, ameriški klek, rdeči in črni bor, lipovec, laški topol ali jagned, navadni oreh, duglazija, dob, gorski javor, črni bezeg, črni oreh, jelka in smreka, veliki jesen in črni gaber. Že po imenih, kaj šele po videzu dreves, je jasno, da večinoma niso samonikla, težko jih najdemo kje drugje, zaradi tega pa je mala gozdna učna pot v Preddvoru še toliko bolj zanimiva.

Štirje preddvorski gradovi

Enako zanimivi so štirje gradovi, po katerih obiskovalce pogosto popeljejo člani domačega turističnega društva. Mirjam Pavlič je nedavno tega po njej vodila članice Medobčinskega društva slepih in slabovidnih, velikega odziva pa je bil deležen obhod gradov ob prireditvi Vesela Kranjska. Pot po gradovih se začenja v središču Preddvora, kjer stoji grad Dvor ali Preddvor. Prvič ga omenjajo leta 1147, današnja podoba graščine pa izvira iz 17. stoletja. V njem je bil samostan, plemiško bivališče, sanatorij, letovišče, nazadnje pa vzgojni zavod. Preden je postal državna last, ga je od zadnjega grajskega gospoda dr. Arthurja Wurzbacha pred drugo svetovno vojno kupil dr. Majerič in ga preuredil v zdravilišče Grintovec. Danes je žal prazen in propada. Grad Hrib, sezidan v 16. stoletju, stoji ob umetnem jezeru Črnava, poznejše prezidave in preurejanja pa so mu povsem spremenila prvotni videz. Še nedavno tega je služil turističnim namenom (v tem pogledu se mu spet obeta renesansa), v njem je bila poročna dvorana, mladoporočenci pa so se lahko sprehodili po gabrovem drevoredu za gradom, katerega veje se na vrhu prepletajo. Sprehod po tako imenovanem poročnem drevoredu po legendi jamči petdesetletno zvestobo. Tudi v tem gradu danes strašijo grajski duhovi, novi lastnik pa obljublja, da mu bo spet vrnil življenje. Več življenja je v gradu Turn, postavljenem v 14. stoletju. Grajska posest je obsegala 102 kmetiji, ob koncu 14. stoletja so bili njegovi lastniki celjski grofje, v 15. stoletju ga je porušil Jan Vitovec. V 18. stoletju je bila posest prodana Martinu Urbančiču. Njegova vnukinja Josipina Turnograjska je bila prva slovenska pisateljica, nanjo pa še danes spominja v pritličju gradu urejena spominska soba. Skozi Josipinino življenje obiskovalce pogosto popelje profesorica Mira Delavec, včasih tudi oblečena v oblačila iz tistih časov. Mira Delavec proučuje Josipinino življenje in kot dobra poznavalka obiskovalcem najraje oživi njeno ljubezensko zgodbo z Lovrom Tomanom, poznejšim slovenskim politikom. Ohranjena je obsežna korespondenca med zaljubljencema. Josipina se je s pismi rada zatekala v svojo senčnico, na hribček nad gradom Turn, kjer je grajska gospoda dala posaditi lipovce v obliki kroga. Obiskovalcem razkažejo tudi senčnico, potem pa jih popeljejo še do ruševin Pustega ali Novega gradu. Nastal naj bi v začetku 12. stoletja, kdaj pa je bil porušen, ni točno znano, vsekakor je bil že v Valvasorjevih časih upodobljen kot razvalina. Način zidave govori v prid nastanku v romanski dobi, vrh grajskega hriba je bil obzidan z vseh strani, na višjem mestu pa je v tlorisu ohranjen stolp.