Beg pred svobodo

Besedilo: Anton Sedej
/ 06:00

Maja je bila v Cerkljah razstava fotografij iz koroških begunjskih taborišč "Beg pred svobodo".

»Imeti dom je velika sreča. Imeti dom v svoji domovini je dvojna sreča. Kdor ga ima, naj bo hvaležen in srečen ter razumevajoč do tistih, ki so vse to izgubili zaradi norosti in osvajalske pijanosti nekega temnega časa v zgodovini Evrope.« Tako je med drugim zapisala Ljudmila Novak, evropska poslanka ob odprtju zgodovinsko pomembne in zanimive Razstave fotografij iz koroških begunskih taborišč, ki sta jo od 24. do 28. maja 2007 v Župnijski dvorani v Cerkljah na Gorenjskem pripravila UNESCO KLUB Cerklje in Rafaelova družba.

Številni domobranci in njihove družine iz župnije Cerklje na Gorenjskem so se po koncu druge svetovne vojne pridružili dolgi koloni, ki je s strahom pred partizanskim nasiljem bežala preko Tržiča skozi temno ljubeljsko luknjo na Koroško. Spomini na te pretresljive dogodke so ohranjeni na fotografijah, ki zgovorno ter nazorno pričajo o ljudeh, ki so bežali »pred svobodo«, da rešijo svoja življenja. Palete črno-belih slik, nam ostajajo v dokaz in zgodovinski spomin na čase, ki so jih preživljali številni Slovenci v begunskih taboriščih na Koroškem. Nekateri so jih preživeli in bežali naprej po svetu, v Argentino, mnogi pa so se vrnili nazaj, toda v smrt in ostali brez grobov zasuti na različnih krajih po slovenski zemlji.

Ob odprtju razstave je bila dvorana župnijskega doma zasedena do zadnjega kotička. Prof. Daniela Močnik, predsednica Unesco kluba Cerklje, katera je imela največ zaslug za pripravo razstave je navzoče pozdravila in spregovorila o zgodovinskem pomenu razstave. Zahvalila se je Rafaelovi družbi ter msgr. Janezu Riharju za sodelovanje pri pripravi razstave. Še posebno je bil deležen zahvale domačin Štefan Močnik, ki je vestno poskrbel za postavitev panojev z slikovnimi eksponati. Rdečo nit spominov na tiste čase je strnil v svojem predavanju akademik dr. Kajetan Gantar, ki je tudi sam izkusil begunstvo. Omenil je veliko škodo, ki je nastala z odlivom elite izobražencev in drugih pomembnih Slovencev, ki so morali bežati na tuje po drugi svetovni vojni ter poboj domobrancev ter drugih zavednih Slovencev. Pohvalil je tudi Cerkljane, ki so vdano in mirno prenašali trpljenje v begunskih taboriščih ter ljubeznivo pomagali drugim beguncem.

Slovesnost odprtja razstave je spremljal kulturni program, obarvan z vsebino pesmi, ki so jih napisali znameniti begunci. Besedili pesmi, ki ju je zapel baritonist Marko Bajuk, sta napisala: Ded modruje - znani mladinski pesnik Mirko Kunčič, rojen v Lescah; drugo Županova pesem pa rojak Joža Vombergar, čigar vnuk Ivan Vombergar je na klavirju spremljal oba samospeva, ki ju je za to priložnost komponiral skladatelj Janez Močnik. Tudi prof. glasbe Marko Bajuk je posredno povezan s Cerkljami, saj je njegov ded ravnatelj Marko Bajuk pred dobrimi sto leti našel v Cerkljah in okolici nekaj zanimivih ljudskih pesmi (O velesovski nunici …). Pesmi Še to pomlad in Bele krizanteme sta delo nadarjenega mladega pesnika Jožefa Šerjaka, rojenega na Trati, ki je maja 1945 po vrnitvi v Slovenijo izginil v neznanem breznu. Pesmi sta interpretirala prof. Mirjam Jereb Batagelj in Gregor Batagelj, hči in zet domačina Janeza Jereba, živečega v Argentini.

Slovesnosti se je udeležil tudi župan Cerkelj Franc Čebulj, ki je ob tej priložnosti voščil ob 83. rojstnem dnevu ge. Tončki Perčič, pesnici ter dolgoletni učiteljici na cerkljanski šoli. Sklepno besedo je udeležencem namenil še msgr. Janez Rihar ravnatelj Rafaelove družbe, ki se je zahvalil Unesco klubu Cerklje in njeni predsednici Danieli Močnik za vso organizacijo pri pripravi razstave. Navzoče je povabil v Podbrezje, na praznik Dneva državnosti 25. junija, ob 10 uri, k odkritju spomenika Karlu Mauserju, slovenskemu pisatelju, ki je bil rojen na Bledu leta 1918, preminil pa v Clevelandu 1977.

Razstava fotografij iz življenja beguncev v taboriščih na Koroškem, ki je bila v Cerkljah na Gorenjskem, ni bila samo splošno slovenska, ampak tudi lokalno obarvana, saj so domačini poskrbeli za predstavitev fotografij tudi iz domačih družinskih albumov. Za razstavo je bilo veliko zanimanja doma kot v širši okolici. Prišli so tudi iz oddaljenih krajev Slovenije ter na fotografijah iskali svoje sorodnike, sosede, znance in prijatelje. Fotografsko gradivo, ki ga zbira in hrani Rafaelova družba, bo zgodovinarjem dragocen vir, pri raziskavi in pisanju o obdobju polpretekle zgodovine.