Neoznačen vrh s klopco

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. junij 2007 / 06:00

Kumlehova glava (17982 m) in Mavrinc (1561 m) - Vzpon po neoznačeni lovski poti. Potrebno je dobro opazovati okolico, kajti številne poti vam lahko hitro zmešajo štrene. Vsaj meni so jih; pa nič hudega.

Vršič je običajno izhodišče za "ta zaresne" ture v visokogorje; Prisojnik, Mojstrovka, Jalovec. Tisti nižji vrhovi, na katere vodijo neoznačene poti, običajno ostanejo zapostavljeni, kljub temu da so lahko čudovito razgledišče, ki jih v tem koncu, ni ravno veliko. Eden takih kucljev je Mavrinc. Od daleč je videti skoraj nedostopen; poraščen z gostim gozdom, v ozadju pa ostre, priostrene skalne špice.

Izhodišče za vzpon nanj je Koča pod gozdom, kjer parkirate avto. Po cesti se odpravite približno 200 metrov nazaj navzdol, kjer je na drevesu markacija za Erjavčevo kočo, po markirani stari poti na Vršič. Na prvem razcepu, ko, če pogledate nazaj, še dobro vidite cesto, se pot usmeri levo proti Vršiču, vi pa proti Mavrincu krenete desno. Zložno speljana lovska pot nas v okljukih vodi po gozdu. Ker so potke številne in vas kaj hitro lahko zavedejo, vam svetujem, da si prej dobro ogledate zemljevid. Sama ga nisem, zato sem na ozkem sedelcu zavila levo. Ko mi je bilo že kristalno jasno, da sem nekje zgrešila pot, sem neoznačeni poti še kar sledila in sledila. Strmo se je vzpenjala skozi zaraščeno ruševje in goste borovce. Ker je nekaj dni zapored kar precej deževalo, je bila pot blatna, gladka in drseča. Pot me je pripeljala na samo Kumlehovo glavo, 1782 metrov visoko sosedo Mavrinca. Z njenega vrha sem videla svoj planirani cilj, daleč pod seboj. Na dosegu roke mi je bilo priostreno Zadnje Robičje, kjer se običajno pasejo ovce, ter Veliki in Mali Kumleh. Priznam, da sem, ko sem pogledala na zemljevid, prvič prebrala omenjeni imeni.

S Kumlehove glave sem se previdno spustila navzdol, do tistega sedelca, kjer sem prej zgrešila pot, ki več kot očitno zavije desno na Mavrinc. Od vrha, kjer nas čakajo klopca, križ ter vpisna knjiga, nas loči pet minut hoje po grebenu. Osamljeni vrh vam ponudi razgled, zaradi katerega vam zaigra srce; dolina Krnica z mogočnimi Razorjem, Kriško steno, Križem, Dolkovo Špico, Škrlatico; na levi vam mežika priostreni Špik, pod njim vam žuga naporni Kačji graben, desno pa vas vabi mogočni Prisojnik. Ob pogledu na dolino Krnice se vam bo pogled gotovo ustavil na podoru, ki se je letos zgodil 17. aprila; podor, ki bi, če bi bil še malo večji, lahko pod seboj pokopal Kočo v Krnici.

Za vzpon na Mavrinc potrebujete približno uro hoda, morda malenkost več, do Kumlehove glave še dodatnih 45 minut. Ker je pot neoznačena, bodite pozorni in previdni. Poraščena špička, z golim temenom, povsem nepomembna, ki nekako štrli iz grebena, ki se spušča od Mojstrovke, preko Nad Šitom glave in Robičja, je tiste vrste hrib, ki vam nudi tisto, kar vam nudijo mogočni vršaci v okolici: razgled, ki človeka pomiri in navda z energijo, obenem pa tišino, ki jo moti le oddaljeni avtomobilski in motorni hrup z vršiške ceste. Če boste imeli srečo, boste na vrhu sami; možno, da sploh nikogar ne boste srečali. Zato uživajte v tišini ...