Kranjski odpadki

»V odpadkih je denar« je stara resnica. In tega načela se Javno podjetje Komunala Kranj dosledno drži, saj pri svoji monopolni dejavnosti nima konkurence. Občanom celo zaračunava storitve, ki jih dejansko ne opravi. To trditev lahko podkrepim s svojim lastnim primerom.

Javno podjetje Komunala Kranj je v skladu s Pravilnikom o tarifnem sistemu ravnanja s komunalnimi odpadki spremenilo način obračuna storitev na področju ravnanja z odpadki. Prejšnji sistem obračuna, ki je temeljil na kvadratnih metrih stanovanjske površine, je bil septembra lani spremenjen, uporabljati pa so ga začeli marca 2007. Nov obračun je razdeljen na dve postavki in sicer na odvoz (glede na število oseb v gospodinjstvu) in deponiranje odpadkov (glede na velikost zabojnika). Za moje gospodinjstvo je JP Komunala zaračunavalo to storitev za tri (3), čeprav sva v njem samo dve osebi. Na mojo urgenco so me napotili na upravno enoto po Potrdilo iz gospodinjske evidence, čeprav to ni moja dolžnost. Za izdano potrdilo sem moral plačati upravno takso, poleg tega pa sem zaradi njihove malomarnosti oškodovan vsak mesec pri plačilu odvoza odpadkov. Javno podjetje Komunala opravlja storitev za MOK in njene občane in je dolžno pri obračunu storitev uporabljati ažurne podatke.

V mesecu decembru smo prejeli t.i. »proizvajalci« odpadkov in potrošniki storitev, ki jih ponuja zgoraj omenjeno podjetje, lično oblikovano brošuro, v kateri poskušajo avtorji med Kranjčani spodbuditi ekološko zavest. Pri bralcih, ki so brošuro le preleteli, jim je to verjetno uspelo, kdor pa si je vzel nekaj več časa, je lahko ugotovil, da je v tekstu veliko leporečja, cilj pa je predvsem drugačen obračun storitev. O učinkovitem in okolju prijaznem zbiranju in ravnanju z odpadki pa nič. Pozoren bralec je lahko ugotovil, da je v »novi« politiki ravnanja z odpadki prisoten »kolektivni duh« iz preživelega socialističnega sistema. Današnji občan pa živi v potrošniški družbi in je navajen plačati dejansko, konkretno količino blaga ali storitve. Na prvo mesto postavlja načelo racionalnosti, nato pa pride na vrsto zavest. Najboljši način za dvigovanje zavesti pa je poleg vzgoje zlasti finančna nagrada in kazen. Cena zbiranja odpadkov naj torej temelji na količini proizvedenih odpadkov, ne pa na številu stanovalcev ali stanovanjski površini. Primer takega ravnanja poznamo iz držav, ki so pri ravnanju z odpadki daleč pred nami (primer iz Nemčije: Z nakupom vrečke za posamezno vrsto odpadkov plačam tudi odvoz). Podoben sistem bi lahko uporabili tudi pri nas. Predlagam uvedbo nalepke za zabojnike, s katero bi »proizvajalec« odpadkov plačal vsakokratni odvoz. »Proizvajalec« odpadkov, ki se obnaša ekološko in proizvede malo odpadkov, ker biološke odpadke kompostira, papir, steklo in plastenke odnese na zbirališče, za svojo zavest ni stimuliran, saj plača enako kot tisti, ki vse vrže v smetnjak. Država in lokalna skupnost bi morali nameniti bistveno več sredstev za kampanjo o gospodarnem ravnanju z odpadki z oglasi in drugimi medijskimi prijemi, ki spodbujajo ekološko zavest.

V odpadkih je denar. Poskrbeti je treba za ozaveščanje tega dejstva zlasti med povzročitelji odpadkov. Odpadke je treba ločeno zbirati na izvoru in s tem zmanjšati količino, ki se na koncu znajde na odlagališčih. Pa tudi ti odpadki niso brez vrednosti. Povprečne vrednosti, ki veljajo v državah EU, nam povedo, da lahko eno tono odpadkov po energetski vrednosti enačimo z 200 litri plinskega olja ali, da energetska vrednost 1 kg odpadkov znaša 8.000-9.000 kJ ali, da s sežigom 1 kg odpadkov pridobimo 2 kWh električne energije. V odpadkih je denar!

Marjan Bajt