Janez Treven, pobudnik sovodenjske kronike, se zahvaljuje vsem, ki so kakorkoli pripomogli k njenemu izidu in promociji, tudi Gorenjskemu glasu. (Foto: Polona Mlakar Baldasin)

Sovodenjska enciklopedija

Take knjige, kot so jo naredili na Sovodnju, nima niti marsikatero mesto, kaj šele kaka vas. Na 500 straneh velikega formata so pod naslovom Moj kraj skozi čas prikazali življenje pod Ermanovcem, Bevkovim vrhom in Sivko.

Niso važni le pobudniki. Veliko pripomorejo tudi tisti, ki pristopijo in pomagajo po svojih močeh. Veliko je takih, ki ostanejo neimenovani in niso v življenju dobili nobene pohvale. A brez njih ne bi šlo in tudi njim gre zahvala. Velika je razlika med mestnim in podeželskim načinom življenja. Podeželan mora vložiti neprimerno več dela in sredstev, če hoče živeti vsaj približno tako s(p)odobno kot meščan.

Ne zamerite, če začnem to pisanje bolj osebno. Pred leti, ko sem bil v stanovanjski stiski, so me dobri ljudje povabili, naj kritični čas preživim v njihovi hiši, ta pa stoji ravno v kraju, o katerem pišem. In tako je naneslo, da sem tu preživel dve celi leti. Kraj in njegove ljudi sem v tem času nekoliko že spoznal, zadosti pa gotovo ne. Knjiga o Sovodnju je zato tudi zame odlična priložnost, da svoje znanje o njem razširim in poglobim. Počaščen sem bil, ko mi je gospod Janez Treven, njen glavni urednik, knjigo osebno prinesel in predlagal, naj o njej tudi kaj napišem. Tako sem ga dober teden dni nazaj obiskal na njegovem domu pri Lesjaku v Lanišah in prisluhnil njegovi pripovedi.

Po telefonu mi je razložil, kako se pride do njega z avtom. Ko sem se tja tudi res pripeljal, sem videl, da sem šel, ko sem hodil na Bevkov vrh, že večkrat prav mimo te domačije. Sovodenj se od tu ne vidi, skrit je v senčnem kotlu ob »sovodnju« Podjelovščice, Podosojnice in Javorščice, ki od tod naprej tečejo skupaj kot Sovodenjščica in se na Fužinah izlijejo v Poljanščico. Zato pa je s sončnih pobočij pod Bevkovim vrhom tem lepši razgled na nasproti ležeča pobočja Ermanovca in Sivke. Angela, Janezova žena, je bila doma pri Sivkarju pod vrhom Ermanovca in skozi okna svoje kuhinje, že odkar je tu, gleda čez dolino naravnost na svoj prvi dom …

Ko sva stala pred hišo, mi je razložil, da je med svetovnima vojnama tik pod njo potekala rapalska meja. Ko so jo zasedli Nemci, so do tal porušili vse stavbe, ki so stale v dvestometrskem pasu ob meji. Njihova družina se je zatekla k Vovšarju v sosednjem Koprivniku. Po vojni so se seveda brž vrnili in si v izjemno težkih razmerah postavili nov dom na istem kraju. Sem pomislil: človek, ki prestane take skušnje, ve, kaj je dom in ga zna ceniti. Janez Treven je tudi zato pravi človek za urednika te odlične domoznanske knjige. V nadaljevanju sva ugotovila, da je bil sovodenjski okoliš med tistimi, ki so zaradi rapalske meje izgubili del svojega ozemlja. Stara srednjeveška meja med loškim gospostvom freisinških škofov na tej in tolminskim gospostvom na oni strani, je potekala po razvodnici med porečjema Sore in Idrijce. Italijani pa so se na tem (in še bolj na žirovskem) odseku – da bi bolj zavarovali strateško pomembni rudnik živega srebra v Idriji – stegnili čez in rapalska meja zato ni potekala po razvodnih grebenih, ampak po pobočjih pod njimi, pomaknjena tudi več kilometrov proti vzhodu. Po vojni je bila rapalska meja na meddržavni rani ukinjena, na lokalni pa je ostala. Tako so številne domačije in cela naselja na gorenjskem jugu še danes v »Italiji« (beri: pod Idrijo in Cerknim). In ko so leta 1994 na novo ustanavljali občine, je Sovodenj doživel še en teritorialni odvzem. Naselje Koprivnik, ki je bilo dotlej dvojno, so združili v enega in ga v celoti vključili v novo občino Žiri. Tovarna Termopol, ki je gospodarsko srce Sovodnja, je pa na oni strani vode in ima hišno številko Koprivnik 50, se je tako čez noč znašla v žirovski občini. Še en dokaz za sicer dobro znano zgodovinsko dejstvo, da vojska in politika ne sodita med pravične sodnike.

 

Od kod njegovo zanimanje za zgodovino in domoznanstvo, mi je razložil urednik sam. Ko je bil mlad, so se po hišah še zbirali stari ljudje in pripovedovali vsakršne zgodbe. Če bi taki še živeli, ne bi bilo treba pisati kronik, saj so bili oni sami živi kronisti. A časi so se spremenili, držimo se vsak zase in gledamo vsak v svoj televizijski in računalniški zaslon, namesto da bi se srečevali in pogovarjali. Kroniko Sovodnja je najprej pisal čas sam, dramatični in prevratni dogodki 20. stoletja. Prva svetovna vojna je v pobočja nad njim zarezala mejo, po drugi je prišlo še do družbenega prevrata. Po letu 1948 se je začelo množično odhajanje mladih ljudi v dolino in tovarne in že je kazalo, da se bo kraj izpraznil. K sreči so se našli ljudje, ki so se zavzeli za to, da bi bila podjetja in delovna mesta tudi v kraju samem. Janez Treven imenuje le tri: Anton Peternelj, Franc Bevk, Janko Zabukovec. (K njim bi moral seveda prišteti tudi sebe, a tega pred menoj ne stori.) Poudari, da niso važni le pobudniki. Veliko pripomorejo tudi tisti, ki pristopijo in pomagajo po svojih močeh. Veliko je takih, ki ostanejo neimenovani in niso v življenju dobili nobene pohvale. A brez njih ne bi šlo in tudi njim gre zahvala.

Zametki sovodenjskih podjetij so nastali v okviru kmetijske zadruge, iz zadružne žage se je razvil obrat Jelovice, leta 1959 so ustanovili Termopol. Samo v teh dveh podjetjih je bilo v najboljših letih zaposlenih 160 domačinov, drugje pa še nekaj deset. Mladi so ostajali doma, si ustvarili družine in začeli graditi svoje hiše. To je bila prava rešitev. Zdaj je delovnih mest precej manj, mnogi se vozijo na šiht v Eto Cerkno in Jelovico v Gorenjo vas. A živijo tu. Otrok imajo v teh krajih več kot v mestih in zmogljivosti vrtca so morali zato še povečati. Prihodnost teh otrok pa je negotova, napovedi so nemogoče. Treven je prepričan, da morajo biti delovna mesta doma; ljudje, ki se vozijo na delo drugam, se slej ko prej tudi odselijo.

Včasih je večina ljudi tod okoli živela od kmetijstva. Zdaj je »čistih« kmetov samo še pol ducata, drugi zemljo obdelujejo po šihtu, a v precej manjšem obsegu kot nekoč. Bregovi se zaraščajo, najbolj nevarno pa je to, da mladi niso več navezani na zemljo. Več kot polovica družin je delavskih. Pred 2. sv. vojno je bil na celem območju Sovodnja samo en (!) upokojenec, nekdanji cestar. Zdaj je upokojencev veliko in to je dobro. A prihodnost je v mladih, njihova prihodnost pa je, kot rečeno, negotova.

Na Sovodnju in v drugih naseljih v župniji Nova Oselica je že od nekdaj tako, da si morajo ljudje sami spomagati, če hočejo kaj imeti in užiti. Ne le v gospodarskih dejavnostih, tudi na drugih področjih življenja in dela. Na teh si pomagajo z delom v društvih. Ta imajo bogato tradicijo in tudi zdaj, ko so ponekod že zamrla, je na Sovodnju kar osem društev in vsa so dejavna. Gasilci, lovci, čebelarji, planinci, upokojenci, celo letalci, pa turistično društvo, ki ima tudi folklorno in igralsko skupino, moški kvartet in pevke grabljice in na šoli turistični podmladek … Tako razgibana društvena scena, da je zlepa ne najdeš v kraju te velikosti. Po prazniku koscev ali pokošnjici, ki se začne s tekmovanjem koscev in grabljic, in po tradicionalnem srečanju Janezov pod lipo v Novi Oselici pa so tukajšnji turistični delavci poznani tudi drugod po Sloveniji.

Ko mi je vse to pripovedoval, Janez Treven ni govoril o sebi, ampak o svojem videnju življenja v svojem kraju v minulem stoletju. O tistem, o čemer je beseda tudi v knjigi. Pogled v kazalo pokaže, da so zbrano snov razvrstili v 12 poglavij. Naslovi: Poseljevanje, Območje krajevne skupnosti Sovodenj skozi upravni razvoj, Župnija Nova Oselica, Šolska kronika, Vojne in meje, Infrastruktura, Storitvena dejavnost, Obrt in industrija, Kmetijstvo, Društvena dejavnost, Od rojstva do smrti, Bili so in ostajajo veliki ljudje. In na koncu pod številko 13 še tisti dodatek, ki pač mora biti: Reklame in sponzorji. Vsega skupaj je za 496 strani formata A4 v trdih platnicah. Enciklopedični zvezek, tako rekoč sovodenjska enciklopedija!

Sprva so hoteli vse napisati sami. Ko so videli, da ne bo šlo, so povabili k sodelovanju tri strokovnjake. Janez Kopač je popisal upravi razvoj, Jurij Kumer kmetijstvo, zgodovinar Vincencij Demšar pa poselitev tega konca. Vse drugo so dejansko napisali člani uredniškega odbora, največ pa Milka Burnik in Janez Treven. Če velja, da podpira žena tri vogale v hiši, velja to po svoje tudi za to knjigo: sovodenjska učiteljica Milka Burnik je opravila največ pisnega dela, mnoga besedila je prepisala in priredila in vsa tudi lektorirala. Fotografije je pripravil Izidor Jesenko, oblikoval Peter Pokorn ml., natisnila Tiskarna Pleško v 700 izvodih.

Od zasnove do izida knjige so minila štiri leta. Že 15. maja 2003 so se na pobudo Janeza Trevna sestali predstavniki vseh društev, podjetij in Krajevne skupnosti Sovodenj in imenovali devetčlanski uredniški odbor. Vlogo izdajatelja in založnika je prevzela kar krajevna skupnost. Po dolgotrajnem delu so 22. aprila končni izdelek predstavili v nabito polni dvorani v zadružnem domu. V nedeljo popoldne ob 15. uri, kar je njihova tradicionalna ura in dan za kulturne premiere. Za mestnega človeka nepojmljivo, tu pa si ljudje čas za te reči vzamejo ravno v – nedeljo popoldne.

To je knjiga, ki bi jo »žihr« prebral tudi kak meščan, mi je zatrdil urednik Treven. Da bi videl, kako velika je razlika med mestnim in podeželskim načinom življenja. Podeželan mora namreč v mnoga od svojih prizadevanj vložiti neprimerno več dela in sredstev, če hoče živeti vsaj približno tako s(p)odobno kot meščan. Nekatera poglavja bi morali prebrati tisti, ki krojijo našo kmetijsko politiko, pa tisti, ki odločajo o gradnji cest in oni drugi, ki dirigirajo upravni razvoj … In seveda vsi, ki jih zanima slovensko domoznanstvo. Sovodenjska kronika je namreč tudi lep in krepak prispevek k boljšemu poznavanju naše domovine v celoti.

 

 

 

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / ponedeljek, 14. julij 2008 / 07:00

Polfinalna tekma traktoristov

Komenda - V soboto je bila v Komendi polfinalna tekma za Naj traktoristko ali traktorista. V Govedorejskem poslovnem združenju so se decembra lani odločili, da priredijo izbirno...

Objavljeno na isti dan


Šport / ponedeljek, 8. april 2013 / 07:00

Kondič namesto Brkiča

Potem ko so nogometaši Triglava v nedeljo doma visoko izgubili proti Olimpiji, je trener Siniša Brkič dal odstopno izjavo, v torek pa jo je upravni odbor kluba sprejel.

Kronika / ponedeljek, 8. april 2013 / 07:00

V Savi Dolinki našli moško truplo

Policisti prosijo za pomoč pri ugotavljanju identitete mrtvega moškega.

Gospodarstvo / ponedeljek, 8. april 2013 / 07:00

Zaščitili čebele v Kamniški Bistrici

Kamnik - Kamniški svetniki so sprejeli odlok o zavarovanju območja plemenilne postaje čebel Josipa Verbiča v Kamniški Bistrici, za katero skrbijo člani Čebelarskega društva Kamni...

Zanimivosti / ponedeljek, 8. april 2013 / 07:00

Ekar častni predsednik planinskega društva

Kranj - Planinsko društvo Kranj, ki je tretje najštevilnejše planinsko društvo v Sloveniji, je s sklepom občnega zbora nekdanjemu predsedniku Francu Ekarju za 39 let uspešnega de...

Preddvor / ponedeljek, 8. april 2013 / 07:00

Kodeksa ne potrebujejo

Preddvor - Skupnost občin Slovenije je občinam članicam v obravnavo (in podpis) ponudila kodeks ravnanja izvoljenih predstavnikov na lokalni ravni. Občinski svetniki v Preddvoru...