Sedmica: S Pučnika pod oblake

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 15. junij 2007 / 06:00

Kulisa preimenovanja brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika me spominja na nekdanje komunistične manire. Uradno so se stvari odvijale po naslednjem zaporedju: ob odprtju novega potniškega terminala je letališki upravi kapnilo v glavo, da je dogodek pravšnja priložnost za preimenovanje nacionalnega letališča; uprava letališča pobrska po imeniku velikih slovenskih osebnosti (moškega spola) in se poenoti ob imenu Jožeta Pučnika; uprava letališča posreduje pobudo na prvostopenjsko politično instanco, to je na ministrstvo za promet, kjer se jim zdi zamisel odlična in jo posredujejo na najvišjo politično instanco, to je na vlado; vlada presodi, da je civilna pobuda primerna, in požegna poimenovanje največjega slovenskega letališča po osebnosti, ki je sooblikovala politične dogodke konec prejšnjega tisočletja. Uradno je torej pobuda prišla od spodaj navzgor, kot nekoč v komunizmu, neuradno pa je (o tem sem prepričana) potovala v nasprotni smeri, se pravi, od zgoraj navzdol. To je dokaz, da politični vrh (beri: predsednik vlade Janez Janša) povsem ne razume notranjega bistva parlamentarne demokracije, ki –drugače od enopartijskega sistema – ne temelji na karizmi oziroma moči posameznega političnega akterja.

Nedvomno je Jože Pučnik zgodovinska osebnost slovenskega političnega prostora. Brez njegove navzočnosti in brez njegovega prispevka bi slovenska osamosvojitev potekala drugače. Tako kot bi potekala drugače brez navzočnosti in prispevka Milana Kučana, Ivana Omana, Janeza Drnovška, Lojzeta Peterleta, Janeza Janše in še marsikaterega drugega nekdanjega in sedanjega slovenskega politika, če hočete, tudi Jožefa Školča. Kako bi slovenska osamosvojitev in vzpostavitev državnosti brez vseh teh političnih imen potekala, ni mogoče špekulirati, še manj sklepati, zagotovo pa bi se Slovenija osamosvojila tudi brez njih oziroma bi se osvojila z drugimi imeni in priimki. Edini politični subjekt, brez katerega do slovenske osamosvojitve in vzpostavitve samostojne in suverene države ne bi prišlo, je slovenski narod. Vse drugo je model preddemokratične miselnosti in stanja duha.

Zaradi mene se lahko največje francosko letališče imenuje po generalu Charlesu DeGaulu, ameriško pa po demokratu Johnu Fitzgeraldu Kennedyju, petintridesetem predsedniku ZDA, ki je, mimogrede, začel vojno v Vietnamu (avgusta 1964 naj bi torpedni čolni Severnega Vietnama v Tonkinškem zalivu napadli ameriško ladjo, kar so ZDA izrabile za začetek neposrednih akcij proti Severnemu Vietnamu). Niso pa tuje navade in izkušnje noben tehten argument, da se brniško letališče imenuje po politiku, pa čeprav je ta sooblikoval slovenski pokomunistični politični prostor. Verjamem, da bi zamisli, ki naj bi zrasla v glavah letališke uprave, nasprotoval celo Jože Pučnik sam, saj je – v nasprotju z nekaterimi drugimi – poleg zunanje forme dobro poznal tudi notranje bistvo demokratičnega modela vladanja. Je pa res, da zadnja leta svojega življenja in političnega delovanja Jože Pučnik, s katerim sem se zadnjič srečala leta 1999, ko je postal častni predsednik SDS, vseh političnih odločitev in namenov Janeza Janše (kolikor je meni znano) ni razumel in ni podpiral.