Zlati časi brez spodnjih hlač!

Tista, ki je imela v omari troje hlač, je bila že premožna. Moški so nosili gate, hlače pa so imeli zvezane le z vrvico, čez pa seveda predpasnik, največkrat višnjeve barve.

Ko so bile moje sogovornice mlade, so dekleta na glavi nosile kape. Rute so si lastile le starejše ženske. K maši, posebno pozimi, so šle le, če so imele štumfe in štrumpankeljne. Ker denarja ni bilo v izobilju, so morale vse noči klekljati, da so prišle do tega kosa garderobe. Obleko, s katero so šle na njivo, so imenovale cvirncajh. Za k maši so imeli eno črno in eno temno modro obleko in ruto. K svečani garderobi poročene ženske je sodila ura – ponavadi pritrjena na verižico. Skoraj vsaka ženska si je priklekljala tudi ringeljne. Izredno skrbno so pazile na dežnik. Pri hiši je bil ponavadi samo eden in bog varuj, da bi ga uporabil kdo drug kot le lastnik! Toda pri čevljih so nastopile težave. Če so jih že imele, so bili tako trdi, da so zmeraj ožulili. Zdržati so morali najmanj sedem let, so trdile ženske vse po vrsti. Nemalo presenečena pa sem bila ob dejstvu, da so nekakšne modrce nosili tudi moški.

To je bil poseben kos blaga, na katerega so potem z elastiko pripenjali nogavice. Moški modrci so največkrat prišli v poštev pri kratkih hlačah. Vedeti je treba, da včasih elastike v nogavicah še niso poznali, in to je bil eden naj­bolj izvirnih načinov, da so si možakarji pomagali k lepšemu videzu. Z gumbom, ki je bil prišit na nogavici, so le-te pripeli na modrc. Vendar vsa stvar ni bila tako preprosta. Z roko je bilo treba seči od spodaj navzgor pod hlačami do prsi in redko katera roka je bila tako dolga, da je vse to opravila brez matranja! Največkrat so možakarji morali stopiti na klop in si pomagati med poskakovanjem.

Ženske so nogavice najprej zavijale v »klobase«, potem pa so si, zaradi lepšega videza, pomagale z elastiko pod kolenom. Ta pa je velikokrat tiščala in preprečevala normalen pretok krvi po nogah. Kratke nogavice so si pritrdili s posebno elastiko tudi možje. Pri demonstraciji le-te (na srečo sem se pogovarjala tudi z nekom, ki vse te zanimive ostanke preteklosti še hrani … za vsak primer menda!) sem občudovala ne samo pameten patent, temveč tudi praktičnost te, že zdavnaj pozabljene iznajdbe! (Kaj vse se je včasih skrivalo pod obleko, se mi je še dolgo potem motalo po glavi!) Glavniki so bili leseni, to se ve.

Morda vam je znano, da so nekdaj z vsako moško srajco prodali še več ovratnikov. Zakaj? Zato, ker so se ti zelo radi mečkali, moške brade so jih dobesedno uničevale, z novim ovratnikom pa so bile srajce spet videti kot nove. Prali so jih namreč bolj poredko, če sploh kdaj.Povedali so mi, da se je marsikateremu moškemu okoli vratu svetil nov ovratnik, toda ko se je pruštof razprl, se je videla še koža in kosmatine. To pa je bilo ponavadi zaradi neumivanja zelo umazano, smrdeče …Obleka je bila všteta že v doto, ki jo je vsak od zakoncev prinesel v hišo. Moški so imeli po dvoje do troje srajc in potem jih vse življenje niso več kupovali.

In kje so ponavadi spali? Oče in mama sta imela v lasti kamro ali gorenjo hišo. Otroci so največkrat ležali spodaj v hiši za pečjo ali zgoraj na veži. Ko so bili starejši pa v senu na skednju ali kozolcu. Pod glavo so zvili pruštof. Spali so kar oblečeni. V postelji so ležali na plevnci. Vanjo so stlačili omajčevno ali pleve ovsa. Gospodinja je imela (povprečno) štiri platnene rjuhe, revnejše so si lahko privoščile le porhantove. Pri nekaterih (boljših) hišah so prali vsak mesec, večinoma pa le za veliko noč. Tedaj so tudi zvlekli posteljnino na zrak in jo klofali.  Od nje se je ponavadi zelo kadilo. Ob tej priložnosti so prezra­čili tudi reklce, s katerimi so bili pokriti ob najhujšem mrazu.

Prali si v potoku ali pri studencu. Za žehto so skrbele ženske. Veliko se jih je prehladilo, ko so tolkle led in nama­kale perilo v mrzli vodi. Sušili so ga na skednju, kozolcu, spodnje perilo praviloma naskrivaj. Pogled na ženske intimnosti je bil sramoten in prepovedan »poštenim« očem! »Nekoč me je oče premlatil, da sem bila vsa črna, ker je en vložek dobil pod povštrom na peči,« sem izvedela od svoje sogovornice. In baje ji je še potem, ko je bila že omožena, govoril, da je packa in nečista. Ko se je napil, je celo zetu poočital, kako more s tako spati, ki javno razka­zuje »tiste pinte«.

Najbolje je bilo, po pripovedovanju, poskrbljeno za žene učiteljev in trgovcev, saj so imele služkinje. Če je bilo njihovo intimno življenje kako drugačno od preprostih žensk, ne vem, ker nisem našla nobene, ki bi mi pomagala, da pokukam skozi njihovo ključavnico! Dejstvo je, da so se nekatere Žirovke pri »finih« marsičesa naučile in to potem s pridom uporabile, ko so si ustvarile svoje lastne družine!