Iz starih časov: Klicanje vraga

Ko so v kresnih nočeh iskali zaklad, so bili nekateri za to reč tako zagreti, da so na pomoč klicali samega vraga. »Blažonov očka od sv. Katarine /nad Ljubljano/ – od tedaj gospodari že četrti rod /prvič objavljeno leta 1928/ – je živel v vednih denarnih stiskah. Pa se je domislil, da je šel na kresno noč prosit vraga za denar. Zbral je nekaj pogumnih prijateljev in šel z njimi okrog polnoči na križpotje. Napravil je z blagoslovljeno palico okrogel ris (6 čevljev v premeru), stopil vanj in začel klicati vraga, da bi mu prinesel mernik cekinov. Prijatelji pa so stali izven risa in strahoma čakali, kaj bo. Ko je Blažon tretjič zaklical: 'Zemlja, odpri se, vrag, prikaži se in mi brez zahtevka moje duše daj mernik cekinov,' tedaj se je razpočila zemlja in hudi duh v podobi smrdečega kozla je bušknil na dan ter se vstopil tik Blažona. Iz gobca mu je molel dolg goreč jezik, ki je segal tako blizu Blažonovih rok, da mu je osmodil nohte. Blažon bi bil rad pobegnil, toda ni mogel napraviti niti koraka. Vsi drugi, ki so stali izven risa, pa so zbežali urnih krač na vse vetrove. Eden je tekel v šentviško župnišče in priklical župnika. Prosil ga je toliko časa, da se je župnik po dolgem obotavljanju odpravil 'vraga panat'. Dospevši do usodnega mesta, je našel še vse tako, kakor mu je pripovedoval možakar. Hudoba je stala kakor pribita in s svojim gorečim jezikom pridno palila nohte nesrečnemu Blažonu, ki je bil vsled strahu in groze bolj mrtev nego živ. Denarja ni bilo nikjer videti.«

In kaj je storil šentviški župnik? »Župnik je brž vzel v roke črne bukve in začel spravljati vraga nazaj v pekel. A pokazalo se je, da je bil župnik še premalo svet mož in hudoba se je njegovim molitvam samo ostudno režala. Nato so poslali v Škofjo Loko po nekega silno pobožnega kapucina, ki je po dolgih ceremonijah dosegel, da se je zemlja odprla in hudobec se je s strašnim tuljenjem vdrl nazaj v pekel. Koliko je imel pobožni kapucin truda s hudobcem, se je jasno videlo iz tega, da so znojne kaplje, ki so oblivale kapucinovo telo, prodrle skozi gosto raševino in zlasti kapuca je bila vsa polna potnih kapelj, ki so bile tako debele, kakor jagode velikega rožnega venca. Tako je bil Blažon zaenkrat rešen hudobnega duha. Da ni šel potem nikoli več vraga klicat, to se umeje.«

Blažonu se je vrag prikazal v podobi kozla, drulovškim fantom pa kot kača. »Tudi v vasi Drulovki pri Kranju so šli ondotni fantje na kresno noč v ris. Kar naenkrat pa se je pojavila grda, kot žrd debela in kakih sedem metrov dolga kača. Mesto oči je imela dva žareča oglja. Fantje so vsi preplašeni zbežali, toda kača je hitela za njimi. K sreči pa so fantje zavili na bližnje pokopališče. To jih je rešilo. Kača, ki je bila seveda sam satan, je prihitela do ograje, a notri ni mogla, ker je bilo pokopališče blagoslovljeno. Čakala je trdovratno na fante pred ograjo. V tem je udarila ura v zvoniku polnoč in kača se je na mestu vdrla v zemljo.« No, vidite, vraga res ne kaže klicati na pomoč, tudi v kresni noči ne.