Male velike plesne pravljice

Besedilo: Igor Kavčič
četrtek, 14. junij 2007 / 06:00

Prvo junijsko soboto je bila v Prešernovem gledališču zaključna revija plesnih skupin Kulturnega društva Qulenium.

Na letošnjem Kalejdoskopu Društva Qulenium smo si na dveh prireditvah v Kranju (ena je bila še na Jesenicah) ogledali 23 plesnih točk, bodisi plesnih skupinic, duetov oziroma posameznikov. V dopoldanskem delu, namenjenem mlajšim, so se mali plesalci in plesalke dobesedno razplesali v dvanajstih točkah, v drugem, popoldanskem delu, pa so že izkušeni mladi plesalci pripravili novih enajst točk. Ob povezovanju Carmen Lašič so pridobljeno znanje zadnjega leta drug za drugim dokazovali otroci stari od 4 do 13 let, za katere so koreografije sestavile plesne učiteljice Saša Lončar, Anče Gradišar in Petra Podržaj. Sladkorčki, Kristalčki, Metuljčki, Pike Poke … so imena plesnih skupinic, v katerih otroci nabirajo prvo plesno znanje. »Izvedbeno so nas otroci prepričali z izdelanim načinom gibalnega komuniciranja in sporazumevanja,« je povedal odličen plesalec z mednarodno izobrazbo in izkušnjami Matej Kejžar in dodal: »Koreografije so delovale kot odprta improvizacija, kjer so se otroci na podlagi medsebojne komunikacije samostojno odločali vstopati v vnaprej pripravljene situacije. Pogumna, a z lovoriko nagrajena poteza vseh koreografov.« Otroci so namreč na odru nastopali sami, s tem nosili celotno odgovornost, ne glede na to, da so bili najmlajši stari komaj pet let. Za glasbo je skrbel Primož Renko (popoldan tudi Aleš Josifovski), kostumi pa so bili delo Maje Jerman. Dvorana je navdušeno ploskala najmlajšim plesalcem in s tem pravljico, ki so jo vedno znova iskale skupine na odru, naredile še lepšo.

Popoldanski del, na katerem so male plesne mojstrovine predstavljale dekleta in tisti redki fantje stari do 16 let (izjema je bila zadnja koreografija Vite Osojnik), je bil zamišljen drugače, namesto povezovalke je program napovedovala video projekcija Denisa Lončarja. »Mladinci so pokazali visoko raven obvladovanja prostora in časa, idejno pa so črpali iz osebnostnih situacij in celo filmskih nastavkov. Vse teme so bili postavljene na oder s primerno distanco, ki je slehernemu gledalcu omogočala vstop v svet kreacije in inspiracije,« je mnenja Matej Kejžar. Da bi s takim prikazom strategije delovanja na področju scenskih umetnosti med otroki in mlajšimi lahko dali misliti tudi trenutno delujočim profesionalnim ustvarjalcem. Občinstvo, ki je obakrat dobro napolnilo dvorano, je mlade plesne kreativce vselej znalo nagraditi z aplavzi, ki so bili ob najbolj izvirnih in duhovitih nastopih še toliko bolj bučni.