Čakajoč na Tri sestre

"Imam srečo, da se nikoli ne naveličam igrati," pravi igralka Prešernovega gledališča Darja Reichman, ki je prejela stanovsko igralsko nagrado za dosežke v preteklem letu.

V zadnjem delu popularne nadaljevanke Naša mala klinika smo vas videli v epizodni vlogi. V žargonu glasbenikov takemu delu ponavadi rečejo »tezga«. Podobno so najbrž tudi vam igralcem tovrstne televizijske serije predvsem dodaten zaslužek, mar ne?

»Z Đurom sem imela priložnost sodelovati v njegovem filmu Kajmak in marmelada, kjer sem odigrala manjšo vlogo. Ko sva se nedavno po dolgem času srečala, me je povabil, naj v NMK pridem odigrat epizodno vlogo. Rekla sem ja, ker je mogoče nekaj zaslužiti, za to ne porabiš veliko časa, saj vse skupaj lahko kljub temu dobro opraviš v nekaj urah. Srečo sem imela, da je šlo za majhno vlogo brez veliko teksta, tako da sem potem isto posnela še za hrvaško verzijo klinike. Sicer je v primerjavi z gledališčem to povsem drug svet, a ne vem, zakaj ne bi kdaj pa kdaj naredila tudi takšnega igralskega »izleta«. Hkrati tako prideš v stik z režiserji in ljudmi iz filma ter igralci iz drugih gledaliških hiš.«

V nadaljevankah vas vidi tudi širši krog ljudi …

»Sama sem že toliko časa v igralskem poklicu, da sem povsem pomirjena glede tega, ali me ljudje poznajo kot igralko ali ne. Včeraj mi je na primer sinov sošolec rekel, vas smo pa videli v NMK, najbrž pa niti ne ve, da sem po poklicu igralka.«

Za vami je sedemnajst let stalnega angažmaja v gledališču, več kot šestdeset vlog, v preteklem letu pa tudi tri, za katere ste prejeli stanovsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Gre za tri med seboj precej različne vloge.

»Mogoče je bila to moja sreča, da sem lani igrala dve zelo močni vlogi, kot sta Lady Milford v Schillerjevi tragediji Spletkarstvo in Ljubezen in Corrine v drami Podeželje Martina Crimpa. Zraven sodi še lik Karle v komediji Blazno resno slavni Dese Muck. Žal so nagrade pri nas mnogokrat odvisne tudi od gledališke kritike. Lahko oblikuješ odlično vlogo, a če zanjo ne dobiš referenčne kritike, komisije običajno sploh ne vedo za to. Omenjene tri vloge se gibajo od tragedije preko sodobne drame do komedije, pri kateri se poslužujem povsem drugačnih igralskih atributov.«

Možnost raznolikosti je v majhnem ansamblu, kot je ta v Prešernovem gledališču, še toliko večja. Se vam ne zdi, da kranjski igralci v povprečju za slovenske profesionalne odre veljate za bolj zaposlene?

»Ko sem po petih letih prišla iz SLG Celje, je bilo v Kranju še izrazito komorno gledališče. Danes je s kakšnimi gosti na oder moč postaviti tudi predstave, ki zahtevajo širše zasedbe. Zagotovo smo med bolj delavnimi v Sloveniji, še posebej z vsemi ponovitvami. Če igraš v predstavah, kot so Blazno resno slavni, Županova Micka, Nekaj dragega in popolnoma neuporabnega, potem ne manjka ponovitev in gostovanj. Jaz na to gledam kot na nekakšen kondicijski trening. Pri tem imam srečo, da se nikoli ne naveličam igrat. Res, da je včasih težko, a v vsaki predstavi, pa naj bo to ob 10. uri dopoldan 175 ponovitev Županove Micke še vedno najdem izziv in s tem povezan užitek. Boleče pri tem pa je, da tako imenovane resne predstave v Kranju nimajo dosti ponovitev. Potem ni lahko vzdrževati igralske kondicije, pri zahtevnejših predstavah gre namreč za povsem drugačne vrste napor.«

Menite, da je v Ljubljani občinstva za zahtevnejše predstave več?

»V Ljubljani je občinstva za tako imenovane zahtevnejše predstave zagotovo več, kot pa v drugih mestih po Sloveniji. Je pa res, da kljub dolgoletnim izkušnjam, ne znam povedati, kaj je tisto, kar bi ljudje najraje hodili gledat v gledališče. Ni nekega splošnega vzorca. V tem smislu lahko rečem, da ima Prešernovo gledališče zelo dobro občinstvo, ki nam ga je z leti na neki način uspelo »vzgojiti« tudi za zahtevnejše predstave. Naši gledalci so zahtevni in niso zadovoljni le z zabavljaškimi predstavami. Zelo spoštujem kranjsko abonmajsko občinstvo in si želim, da bi se tudi v prihodnje naš program razvijal in zadovoljil gledalce v širšem in hkrati globljem pogledu.«

Imate občutek, da vas režiserji, ki prihajajo v gledališče, vedno znova angažirajo za podobne vloge?

»Niti ne. Lahko pa, da ima včasih tak občutek občinstvo. Kakorkoli že, ne glede na to, kaj igram, sem na odru vedno jaz. Taka kot sem. Še vedno boš vlogo odigral na svoj način, jo oblikoval v skladu s svojim habitusom. Vloge deklet, mlajših žensk, se mi zdi, da sem že odigrala, a upam, da me čakajo še nove, drugačne vloge. V kranjskem ansamblu smo štiri igralke, ki bi na neki način vse lahko igrale dosti podobne vloge, saj si tudi po letih nismo tako daleč. Seveda pa vsaka nosi svoj svet in potem režiserji, najbrž tudi na podlagi tega in hkrati z vizijo svoje uprizoritve, določajo vloge. Rada delam z Dušanom Mlakarjem, ki je bil moj profesor na akademiji in je nekako moj gledališki oče. Z njim delam zdaj že sedmič, kar pomeni, da me zasede zelo pogosto. Spet drugi režiserji pa izbirajo drugače. V ljubljanski Drami je sistem popolnoma drugačen. Tam je 50 igralcev in v večjih vlogah srečujemo pogosto ene in iste igralce. Pri nas se ima skoraj vsak možnost dokazat. Čemur gre zasluga tudi umetniški voditeljici M. Poštrak.«

Že med študijem ste dobili tudi študentsko Prešernovo nagrado. Mar v ljubljanski Drami takrat niso novačili?

»Najbrž ja. No, jaz sem v 3. letniku dobila štipendijo v Celju, pa mi ni šlo toliko zaradi denarja kot potrditev, da sem nekam povabljena, vpeta … Tako sem imela že v četrtem letniku možnost odigrati dve veliki vlogi. Še posebej se tu rada spomnim vloge Neveste v Krvavi svatbi, F. G. Lorce, ki je bila zame zelo uspešna. Kot absolventka sem igrala tudi v Drami, dve predstavi v MGL, kasneje pa v Celju. Naenkrat je bilo kar preveč vsega in sem morala izbrati. Je pa res, da sem si takrat predvsem želela čim več igrati, ne pa stati v dramskem bifeju in čakati na dobro voljo režiserjev.

V nogometnem smislu, podpisati za Barcelono in potem sedeti na klopi?

»Ja. Zato Celje. Kasneje sem zaradi bližine sprejela ponudbo v Kranju, kjer sem zelo zadovoljna, kar pa še ne pomeni, da si ne bi želela kot gostja igrati tudi v drugih gledališčih po Sloveniji. Vsako gledališče ti lahko nudi določene stvari, tako tudi kranjsko in ni mi žal, da sem ostala tu. Pomembno je, da igraš, da se razvijaš in si v stalni igralski kondiciji. Strinjam pa se, da bi bilo zanimivo, če bi se igralci med seboj malo menjali, da bi bilo več gostovanj, drugi pri nas, mi v drugih sredinah. To velja tako za igralce kot tudi za predstave.«

Omenili ste Dušana Mlakarja, s katerim trenutno po besedilu Evalda Flisarja postavljate predstavo Akvarij. Kakšno »ribo« tu igrate?

»Predstava je v grobem že postavljena. Jeseni imamo še štirinajst dni intenzivnih zaključnih vaj in 22. septembra bo že premiera. Igram pa vlogo Lucije, žene glavnega lika v predstavi, ki ga igra gostujoči igralec Vlado Novak.«

Kakšna bo sicer prihajajoča gledališka sezona za vas osebno?

»Poleg Akvarija smo te dni že začeli s komedijo Partnerski odnosi, na podlagi besedila Toneta Partljiča, v kateri smo poleg dveh igralskih kolegov prvič skupaj zasedene tudi vse štiri igralke kranjskega gledališča (V. Jevnikar, V. Slapar, V. Pernarčič in jaz). Predstavo bo režiral Vinko Möderndorfer. Sledila bo tragedija Kralj Lear W. Shakespeara, v režiji Tomija Janežiča in sicer v koprodukciji z Gledališčem Koper, česar se zelo veselim ... Moja želja pa je, da bi uprizorili Tri sestre, A. P. Čehova, v kateri so štiri krasne ženske vloge in ogromno dobrih moških vlog ter veliko možnosti za dobro ansambelsko igro.«

Kako sicer združujete zasebno življenje z igralskim poklicem? Dvakrat dnevno na vaje v Kranj ni predaleč?

»Res je veliko vožnje med Kranjem in Ljubljano, kjer živim, a se tudi zgodi, da nisem zasedena v vsaki predstavi oziroma imam manjšo vlogo, pa ni potrebno biti vedno na vajah. Ko sem doma, dneve preživljam z družino, v prvi vrsti z osemletnim sinom Jušem. Glede na to, da so sobote dnevi, ko gre mož Iztok običajno v gore ali plezat, potem skupaj preživljamo nedelje.«

Sin odrašča v umetniškem okolju, vi ste igralka, partner pesnik in pisatelj. Pisana in govorjena beseda nekaj pomenita v vaši družini …

»Mislim, da vse to vpliva tudi na Juša. Predvsem je to zelo prisotno v njegovem načinu razmišljanja in dojemanja sveta. Zelo rad gre z menoj v gledališče, saj je ravno v letih, ko se tudi v zaodrju odlično počuti. Nazadnje sta ga navdušili prav predstavi Blazno resni zadeti in Blazno resno slavni Dese Muck. Ima neverjeten spomin in si zapomni veliko stavkov izrečenih v predstavi. Ponavadi seveda najbolj takšne kot 'A veš, kako mravlje seksajo' in jih potem z veseljem ponavlja … To se mu zdi neskončno smešno. Če se le da greva tudi na premiere v Lutkovno gledališče v Ljubljano, pa v Mini teater itd. Radi obiščemo tudi kakšno razstavo in muzej. Sicer pa se mi zdi, da ga še najbolj zanima naravoslovje.«

Bo poletje počitniško ali filmsko? Letos menda slabo kaže s kakšnim novim filmom …

»Jaz bom imela kar počitnice in jih že komaj čakam. Od sredine julija tja do konca avgusta bom prosta. Ponavadi gremo za mesec dni na morje v Istro. Sama s seboj ponavadi vzamem zelo veliko knjig. Na morju se res spočijem in umirim.«

Tudi pred novo sezono?

»Recimo. Ha, ha.«