Bošnjaki na soški fronti

Soška fronta je tudi del skupne zgodovine Slovencev in Bošnjakov, pravi mag. Ahmed Pašić z Jesenic, pisec knjige o Bošnjakih na soški fronti.

Po knjigah Islam in muslimani v Sloveniji in Islam in moderni zahod je 4. februarja 1976 rojeni magister politologije Ahmed Pašić z Jesenic napisal novo knjigo Bošnjaki na soški fronti. Vloga Bošnjakov na eni od najpomembnejših in najbolj krvavih front v prvi svetovni vojni 1914-1918 ga je začela zanimati že v dijaških letih, ko je v tedanji reviji Naša obramba bral o pogumu Bosancev na Soški fronti. Pred petimi leti je začel zbirati gradivo za knjigo, ki doslej edina obravnava to manj znano plat prve svetovne vojne na slovenskih tleh.

Ahmed Pašić je svojo najnovejšo knjigo sredi maja predstavil tudi v prostorih kulturnega društva Bošnjakov Biser na Jesenicah. Predstavitve se je udeležil tudi mufti islamske skupnosti v Sloveniji Nedžad Grabus, ki je dejal, da je fronta na Soči začetek prisotnosti muslimanov in islama v Sloveniji in del skupne zgodovine Slovencev in Bošnjakov, ki lahko prispeva k današnjemu sožitju med Slovenci in Bošnjaki ter njihovimi verami v Sloveniji. Islamska skupnost bo še naprej sodelovala tudi pri urejevanju grobišč Bošnjakov, ki so med prvo svetovno vojno padli v Sloveniji. Poleg v Posočju naj bi jih bilo nekaj sto pokopanih tudi v Ljubljani. Bošnjaki so kot izurjeni in pogumni vojaki avstro-ogrske vojske, v kateri so imeli posebne bošnjaške enote, prišli na soško fronto maja 1915. Bojevali so se do konca vojne, tudi v znameniti 12. ofenzivi oktobra 1917, v kateri so Avstrijci pognali Italijane do reke Piave.

»Pričevanja udeležencev bojev na soški fronti in ohranjeni dokumenti kažejo, da so bili Bošnjaki odlični vojaki, ki so nosili tradicionalna bošnjaška pokrivala fese. Še posebej izvrstno so se znali bojevati z buzdovani, to je bil z žeblji okovan lesen kij. Poveljniki so jim dajali najtežje naloge. Zaradi poguma in spretnosti v vojaških veščinah so bili strah in trepet Italijanov. Zato so se s fesi pogosto pokrili tudi vojaki drugih enot,« je povedal na predstavitvi knjige Ahmed Pašić. »Bošnjake so na fronti spremljali štirje duhovniki imami, jeseni 1916 pa so Bošnjaki iz Hercegovine zgradili v Logu pod Mangartom leseno džamijo, ki so jo po koncu vojne podrli, les pa naj bi domačini, ki so se vrnili v svoje porušene domove, porabili za kurjavo. V knjigi so prvič objavljene slike džamije.«

Veliko Bošnjakov je bilo na soški fronti ubitih, ranjenih ali ujetih. Padli so pokopani na vojaških pokopališčih v Posočju, nekateri z imeni, drugi brez, v skupnih grobiščih. Natančno število padlih in zaradi lakote, mraza in plazov umrlih Bošnjakov ni znano. Glede na podatek, da je bilo v avstro-ogrsko vojsko mobiliziranih skoraj tristo tisoč Bošnjakov, od katerih jih je bilo veliko na soški fronti, in da v njenih bojih po doslej znanih podatkih umrlo skoraj šeststo tisoč vojakov, je bilo med njimi veliko Bošnjakov. Ranjenih je bilo blizu dva milijonavojakov, ujetih in pogrešanih pa 1,7 milijona. Tudi med temi je visok delež Bošnjakov.

Ahmed Pašić bo še naprej raziskoval sodelovanje Bošnjakov na Soški fronti. Upa, da mu bo dovoljeno brskati tudi po doslej še nepregledanih arhivih na Dunaju, kjer hranijo večino gradiva o fronti na Soči. Pričakuje, da bodo knjigo prevedli v bosanski jezik, v materin jezik bojevnikov na zahodni meji slovenskega ozemlja.