Četrt stoletja Nove revije

Izšla je 300. številka Nove revije, ki v letu 2007 obhaja dvojni jubilej: 25-letnico izhajanja in 20-letnico slovite 57. številke. Z njo je ta "revija za mišljenje in pesništvo" odločilno posegla tudi v slovensko politiko ...

»Gre za 57. številko Nove revije, ki, po mojem mnenju, za Slovence predstavlja tisto, kar na primer predstavlja Deklaracija o neodvisnosti za Združene države. To je temelj, ki se ga danes spominjamo – prvič zato, ker je bil postavljen v času, ko je bilo to najbolj primerno; in drugič zato, ker gre za program, ki je bil uresničen. Če ta program ne bi bil uresničen, bi najbrž danes govorili o nečem drugem. Vendar je bil uresničen. Besede, ki so takrat zvenele preroško – za katere je bilo potrebno, ne samo veliko znanja, ampak veliko osebnega poguma – so postale meso in v današnjem času predstavljalo teoretični temelj slovenske države.« Navedene besede je na akademiji ob 25-letnici revije, 30. maja, izrekel predsednik vlade Janez Janša in dal s tem jubileju tudi veliko politično težo.

Izjemne vloge, ki jo je »Revija« odigrala v naši novi zgodovini, ni mogoče zanikati. Besede, ki jo poveličujejo, pa je treba sprejeti z nekoliko zadržanosti. Zdi se, da jo med tistimi, ki so revijo spočeli in jo urejali, zmore edino Spomenka Hribar. »Nihče ni tedaj mislil na osamosvojitev in lastno državo ali na uvedbo parlamentarne demokracije. Morda je bilo to nekje v ozadju, za našimi mislimi …«, je zapisala v 300. številki (Odpiranje sveta, Moja »novorevijaška zgodba«) in opozorila na dve skrajnosti v ocenjevanju Revije. »Ena je predimezioniranje njenega pomena, pravzaprav ne samega pomena, temveč že njenega namena, češ da smo že od začetka imeli za cilj vse tisto, kar se je potem dejansko dogodilo, in da nam, Reviji – še posebej nekaterim posameznikom – gresta za to večna hvala in slava. Menim, da tem idejam manjka osnovne človeške skromnosti. Predvsem pa zavedanja tega, kar sem prej napisala, namreč da so se stvari nekako dogajale po lastni 'logiki'. Vse se je odvijalo tudi brez katastrof (ukinjanja, zapiranja …); prostor duhovne in politične svobode se je odpiral. Celo proces proti četverici je – če gledamo vzvratno – naredil ogromno prav na tej poti nekakšnega samoosveščanja ljudi in odpiranja prostora duhovne in politične svobode. Vse se nam je nekako 'seštevalo' …« In potem smo v ta prostor na novo odprte duhovne in politične svobode za prvoborci postopno vstopali tisti, ki smo bili sprva bolj zadržani in prišteli vsak svoj skromni delež, seštevek pa je bil na koncu visok in odločilen. Svoje so prispevale še ugodne mednarodne razmere, nastale po velikih spremembah v letu 1989, ki so odpravile sovjetsko nevarnost. Da se je vse zgodilo tako, kot se je, je bila morda na koncu koncev celo božja volja.

In kako je z Revijo danes? »Tudi danes, ko spet vlada desnica in ko je vsa ta navlaka: nacionalizem, šovinizem, sovražni protikomunizem, ločevanje duhov sploh, oženje duhovne prostosti, svobode govora, kršenje človekovih pravic; ko se vedno bolj ekonomsko in ideološko šopiri Rimskokatoliška cerkev, ko je na pohodu takšen antiintelektualizem, kakršnega nismo videli že desetletja – Revija molči. No, večinoma. Ubrana je na desno struno in samo to se ji dobro sliši … In za vse našteto je Revija soodgovorna.« Tako Spomenka Hribar. Sam bi k njenim besedam, s katerimi se v glavnem strinjam, dodal samo ugotovitev, da je Nova revija, ki je zdaj že nekoliko stara, še vedno najboljša revija na Slovenskem.