Komu verjeti

Utrinek iz življenja nekega učitelja

Učenka, ki ga je takrat prišla prosit, naj ji da višjo oceno iz predmeta, ki ga je Janez učil, ga je obdolžila, da se je do nje »neprimerno obnašal«.

Zgodilo se je pred leti, ko sem iskala podatke o tem, kako so na začetku 20. stoletja živeli hlapci in dekle. Potrkala sem na mnoga vrata in eden od mojih sogovornikov mi je svetoval, naj se obrnem tudi na Janeza, ki menda hrani nekaj pisem in drugih zapiskov svojega deda. Sestala sva se v njegovem kabinetu v šoli, ker je imel prosto uro. Janez je bil učitelj, s srcem in dušo. Vendar so leta, ko je bilo še lepo poučevati, očitno, že za nami, mi je med pogovorom večkrat potarnal. Bila sva zatopljena v papirje in meni so žarela ušesa od zadovoljstva. Njegov oče je pedantno, a okorno zapisoval marsikaj od tega, kar se je nekoč dogajalo. Hlastala sem za vsako besedo in hvalila nebo, da mi je poslalo na pot Janeza in njegove zapiske.

Sredi najbolj zanimive debate se vrata v učilnico odpro in dekliški glasek zakliče: »Gospod učitelj, ali ste tukaj?« Janez se dvigne, skomigne z rameni in odide iz kabineta. O tem, kaj se je z dekletom pogovarjal, ne vem, ker nisem utegnila prisluškovati. Niti tega se ne spomnim, koliko časa se je zadržal z njo. Vrata so bila odprta, lahko bi prisluškovala, a nisem. Ko se vrne, zmajuje z glavo in mi, malce jezen, omeni, da so danes otroci »namazani z vsemi žavbami«. »Najprej celo leto zabušavajo, potem pa želijo, da jim pogledam skozi prste,« je dejal. Vljudno sem prikimala, še tega ne vem več, ali sem se strinjala z njegovimi besedami ali ne.

Na tisti dogodek sem že skoraj pozabila, ko me Janez, čez nekaj časa, vnovič pokliče. Bila sem malo presenečena, saj mi je obljubil, da lahko dedkovo gradivo obdržim toliko časa, dokler ga bom potrebovala. »Za nekaj drugega gre,« mi je rekel resno. »A se še spomniš tistega torka, ko si me obiskala in sem za nekaj minut potem skočil v razred, ko je prišla ena od učenk?« Seveda sem se spomnila. Mi lahko pomagaš, je nadaljeval pogovor. Zdelo se mi je nenavadno, kako bi mu sploh lahko priskočila na pomoč.

Ko smo se on, ravnatelj in jaz usedli za mizo, skoraj nisem mogla verjeti svojim ušesom. Učenka, ki ga je takrat prišla prosit, naj ji da višjo oceno iz predmeta, ki ga je Janez učil, ga je obdolžila, da se je do nje »neprimerno obnašal«. V šoli je zaradi tega nastal cel vihar, kajti z deklico je privihrala še mama, odvetnica, vpletena pa je bila tudi šolska strokovna služba. Jaz pa sem postala edina priča dogodka. Povedala sem, da sem v tistem času sedela v kabinetu, da vem, da je deklica prišla k Janezu, vendar sta se pogovarjala v razredu. Povsem jasno in glasno pa sem tudi povedala, da so bili glasovi, ki so se slišali, povsem običajni, mogoče je imela učenka malo bolj povzdignjen glas, ki je, sem in tja, preglasil učiteljevega. Vrtali so vame, če bi bilo možno, da sta počela še kaj »nenavadnega«. »To pa ne! Nikakor!« sem se uprla.

Zatrdila sem jim, da sem že dovolj stara, da znam ločevati, kdaj se v glasu pojavi kaj »nenavadnega«.  Videla pa sem, da sta bili tako mama kot učenka šokirani, ker sem se nenadoma znašla na prizorišču in ju s tem postavila na laž. V tistem dopoldnevu soočanja je padlo veliko grdih in umazanih besed. Nekateri prisotni so odvrgli svoje maske in pokazali svoj pravi obraz, ki pa ni bil lep. Deklica se mi je zdela podobna dekletom, ki jih srečujem na ulici. Ko ne vem, ali naj jim pripišem 12, 15 ali 20 let.

Mogoče je z obtožbo, da se je učitelj do nje obnašal nespodobno, hotela izsiliti boljšo oceno? Ne vem. Na srečo pa ji ta podvig ni uspel … Janez je v naslednjem šolskem letu sprejel malo manj odgovorno delo na isti šoli. Dogodek ga je psihično povsem potolkel, kajti še zmeraj so se našli ljudje, ki so svoje dvome izražali tudi z različnimi podtikanji. Tega dogodka sem se spomnila v teh dneh, ko so mediji naplavili nov, domnevni pedofilski napad nekje na Koroškem. Že sama objava v časopisu je domnevnega storilca umazala za dolgo časa. Tako kot bi se to lahko zgodilo Janezu, če ne bi takrat sedela v sosednjem prostoru …

 

 

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Škofja Loka / sobota, 30. april 2011 / 07:00

Devetindvajsetič na Križno goro

Škofja Loka - Območna organizacija Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za Gorenjsko prvomajsko srečanje organizira na Križni gori nad Škofjo Loko. Začelo se bo ob 11. uri, slavn...

Objavljeno na isti dan


Kronika / četrtek, 18. december 2008 / 07:00

Zaradi snega brez elektrike

Kranjska Gora - Zaradi obilnega sneženja so v nedeljo v delu občine Kranjska Gora ostali brez električne energije, poroča Regijski center za obveščanje Kranj. Nekaj po 9. uri je...

Zanimivosti / četrtek, 18. december 2008 / 07:00

Anketa: Končno sneg!

V Zgornjesavski dolini skorajda ne pomnijo, kdaj je decembra zadnjič zapadlo toliko snega kot v zadnjih dveh tednih. Planica je prava zimska pravljica, Rateče zasnežene do hišnih pragov kot v starih č...

Škofja Loka / četrtek, 18. december 2008 / 07:00

Odprta knjižnica patra Romualda

Prejšnji teden so v Škofji Loki odprli Knjižnico patra Romualda Marušiča, v kateri bo tudi stalna razstava Škofjeloškega pasijona.

Zanimivosti / četrtek, 18. december 2008 / 07:00

Tratnikova imata lepši dom

Viktor Tratnik in njegova hči Simona iz Žirov po zaslugi društva Sožitje, Rdečega križa v Škofji Loki in mnogih dobrih ljudi sedaj prebivata v polepšani hiši.

Tržič / četrtek, 18. december 2008 / 07:00

Bistrica nekoč in danes

Osnovna šola Bistrica ima že eno leto novi prizidek. Jubilej so proslavili z odprtjem razstave fotografij domačega kraja.