Komu verjeti

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. junij 2007 / 06:00

Utrinek iz življenja nekega učitelja

Zgodilo se je pred leti, ko sem iskala podatke o tem, kako so na začetku 20. stoletja živeli hlapci in dekle. Potrkala sem na mnoga vrata in eden od mojih sogovornikov mi je svetoval, naj se obrnem tudi na Janeza, ki menda hrani nekaj pisem in drugih zapiskov svojega deda. Sestala sva se v njegovem kabinetu v šoli, ker je imel prosto uro. Janez je bil učitelj, s srcem in dušo. Vendar so leta, ko je bilo še lepo poučevati, očitno, že za nami, mi je med pogovorom večkrat potarnal. Bila sva zatopljena v papirje in meni so žarela ušesa od zadovoljstva. Njegov oče je pedantno, a okorno zapisoval marsikaj od tega, kar se je nekoč dogajalo. Hlastala sem za vsako besedo in hvalila nebo, da mi je poslalo na pot Janeza in njegove zapiske.

Sredi najbolj zanimive debate se vrata v učilnico odpro in dekliški glasek zakliče: »Gospod učitelj, ali ste tukaj?« Janez se dvigne, skomigne z rameni in odide iz kabineta. O tem, kaj se je z dekletom pogovarjal, ne vem, ker nisem utegnila prisluškovati. Niti tega se ne spomnim, koliko časa se je zadržal z njo. Vrata so bila odprta, lahko bi prisluškovala, a nisem. Ko se vrne, zmajuje z glavo in mi, malce jezen, omeni, da so danes otroci »namazani z vsemi žavbami«. »Najprej celo leto zabušavajo, potem pa želijo, da jim pogledam skozi prste,« je dejal. Vljudno sem prikimala, še tega ne vem več, ali sem se strinjala z njegovimi besedami ali ne.

Na tisti dogodek sem že skoraj pozabila, ko me Janez, čez nekaj časa, vnovič pokliče. Bila sem malo presenečena, saj mi je obljubil, da lahko dedkovo gradivo obdržim toliko časa, dokler ga bom potrebovala. »Za nekaj drugega gre,« mi je rekel resno. »A se še spomniš tistega torka, ko si me obiskala in sem za nekaj minut potem skočil v razred, ko je prišla ena od učenk?« Seveda sem se spomnila. Mi lahko pomagaš, je nadaljeval pogovor. Zdelo se mi je nenavadno, kako bi mu sploh lahko priskočila na pomoč.

Ko smo se on, ravnatelj in jaz usedli za mizo, skoraj nisem mogla verjeti svojim ušesom. Učenka, ki ga je takrat prišla prosit, naj ji da višjo oceno iz predmeta, ki ga je Janez učil, ga je obdolžila, da se je do nje »neprimerno obnašal«. V šoli je zaradi tega nastal cel vihar, kajti z deklico je privihrala še mama, odvetnica, vpletena pa je bila tudi šolska strokovna služba. Jaz pa sem postala edina priča dogodka. Povedala sem, da sem v tistem času sedela v kabinetu, da vem, da je deklica prišla k Janezu, vendar sta se pogovarjala v razredu. Povsem jasno in glasno pa sem tudi povedala, da so bili glasovi, ki so se slišali, povsem običajni, mogoče je imela učenka malo bolj povzdignjen glas, ki je, sem in tja, preglasil učiteljevega. Vrtali so vame, če bi bilo možno, da sta počela še kaj »nenavadnega«. »To pa ne! Nikakor!« sem se uprla.

Zatrdila sem jim, da sem že dovolj stara, da znam ločevati, kdaj se v glasu pojavi kaj »nenavadnega«.  Videla pa sem, da sta bili tako mama kot učenka šokirani, ker sem se nenadoma znašla na prizorišču in ju s tem postavila na laž. V tistem dopoldnevu soočanja je padlo veliko grdih in umazanih besed. Nekateri prisotni so odvrgli svoje maske in pokazali svoj pravi obraz, ki pa ni bil lep. Deklica se mi je zdela podobna dekletom, ki jih srečujem na ulici. Ko ne vem, ali naj jim pripišem 12, 15 ali 20 let.

Mogoče je z obtožbo, da se je učitelj do nje obnašal nespodobno, hotela izsiliti boljšo oceno? Ne vem. Na srečo pa ji ta podvig ni uspel … Janez je v naslednjem šolskem letu sprejel malo manj odgovorno delo na isti šoli. Dogodek ga je psihično povsem potolkel, kajti še zmeraj so se našli ljudje, ki so svoje dvome izražali tudi z različnimi podtikanji. Tega dogodka sem se spomnila v teh dneh, ko so mediji naplavili nov, domnevni pedofilski napad nekje na Koroškem. Že sama objava v časopisu je domnevnega storilca umazala za dolgo časa. Tako kot bi se to lahko zgodilo Janezu, če ne bi takrat sedela v sosednjem prostoru …