Ženski akt - estetika, pornografija ali kič?

Besedilo: Polona Mlakar Baldasin
Kategorija: GG Plus / petek, 1. junij 2007 / 06:00

Verjetno ni fotografa, ki se ni vsaj enkrat posvetil fotografiranju ženskega akta. Redki pa so, ki jim je uspelo žensko telo predstaviti v umetniški, estetski luči in niso prestopili meje spoštljivega.

Človeško telo je že samo po sebi nekaj najlepšega, najbolj zanimivega in raznolikega. Od vsega začetka človeške civilizacije je bilo prav žensko telo tisto, ki so ga umetniki bolj pogosto obravnavali, pa naj bo to zaradi čaščenja ali preganjanja. Ljudje podzavestno iščemo ideale, ki so se skozi obdobja korenito spreminjali. V antiki je bilo merilo za popolno telo natančen matematični izračun razmerij, kanon idealnih proporcev, kasneje v baroku je bila moderna obilnost. Najbolj krčevito so se ideali iz desetletja v desetletje začeli spreminjati v devetnajstem in dvajsetem stoletju. K temu je predvsem pripomogla moda, v tem času pa se je z velikim tehnološkim napredkom začela intenzivneje razvijati tudi fotografija.

Akt je v likovno umetnost vstopil kot pojem, ki je sprva zaznamoval le poziranje golega človeškega modela, danes pa ga razumemo kot samostojno motivno zvrst, ki zajema različne upodobitve golega (ali skoraj golega) človeškega telesa. V fotografiji je najprej služil kot predloga slikarjem, ki so s tem olajšali delo modelom in si prihranili veliko časa. Slovenija je razumljivo časovno zaostajala za evropsko umetnostjo. Po zaslugi fotoklubov, ki so se začeli ustanavljati v štiridesetih letih dvajsetega stoletja, je v Sloveniji začelo ustvarjati kar nekaj amaterskih fotografov, ki so se začeli ukvarjati z ženskim aktom. Med obema vojnama akt ne pokaže nobenega napredka. Pojavijo se posnetki, ki so bili narejeni v profesionalnih foto studiih po naročilu meščanov, ki so si v spomin, predvsem pa kot erotično spodbudilo dajali izdelovati fotografije s podobami njihovih golih soprog.

Po vojni je amaterska fotografija začela prehajati v profesionalno, vendar je bilo kakršnokoli fotografiranje akta v tistem času nemoralno. Konec šestdesetih in v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je tudi Slovenijo zaseglo hipijevsko obdobje, kar je fotografom omogočilo svobodno ustvarjanje in raznoliko upodabljanje ženskega akta. V osemdesetih je veliko fotografov začelo iskati izobrazbo v tujini, na trgu pa začne izhajati vedno več revij, medij se intenzivno razvija in pojavljati se začne komercialni akt, ki nas od takrat naprej neprestano spremlja v medijih, oglaševanju in modi. Iz tujine se vračajo prvi diplomanti in diplomantke, ki so v fotografijo prinesli dobrodošlo svežino in novosti, akta pa se je vsak loteval po svoje. V tem času je začelo ustvarjati vedno več žensk, seveda pa se je poleg šolanih fotografov začelo uveljavljati tudi veliko samostojnih avtorjev, pa tudi iz slovenskih zasebnih šol in likovne akademije je do danes izšlo že nekaj odličnih fotografov in fotografinj.

Kako pa je s fotografiranjem ženskega akta danes

V poplavi raznoraznih medijev se je fotografija sicer dobro razvila, kakovost se je zvišala, vendar pa se z napredkom tehnologije, pojavom interneta in digitalne fotografije znova spreminja v suhoparno obrt. Fotografe je v to prisilil slab slovenski sistem, v katerem je cenjenost fotografske umetnosti daleč pod evropskim povprečjem, s tem pa so avtorska dela preslabo plačana. Večina fotografov se je, če so hoteli preživeti, spustilo na komercialno raven. Medijske hiše so začele postavljati svoja določila, pogoje in ideale, s tem pa se je začela omejevati fotografova kreativnost.

Posledično se je ženski akt v fotografiji spustil na zelo nizko raven, k čemur je pripomogel še internet. Pojavljati se je začelo vedno več cenenih amaterskih fotografov, ki lahko brez kakšne večje cenzure neomejeno objavljajo svoja dela, kjer hočejo. Nekateri so se celo samooklicali za težke profesionalce, ki se pod fotografije za povrh vsega še ponosno podpisujejo. V internetu so odkrili zlato jamo, kjer se predvsem pornografska fotografija odlično prodaja. Velikokrat nedolžni modeli niti ne slutijo, kam bodo njihovi goli posnetki romali. Z ženskimi telesi se zadnje čase dobesedno trguje, mnogokrat brez dovoljenja modelov, ki se dajo fotografirati pod pretvezo, da jim bo gola fotografija prinesla veliko denarja. Žensko telo se je začelo izkoriščati do take skrajnosti, da se je popolnoma zabrisala meja spoštljivega razuma. Že v modnem svetu lahko vidimo, da je ideal ženskega telesa daleč od realne podobe, delajo se nepremostljive razlike, ki smo si jih ustvarili sami. Posledično mlada dekleta po teh podobah hrepenijo, po drugi strani pa jih večina obsoja.

Dober primer so revije, v katerih se pojavljajo fotografije aktov znanih deklet, ki so tako izumetničene in predelane, da se marsikdaj še dekle samo komaj prepozna na fotografiji. Dlačice na koži, kurjo polt, lepotne pike in pegice je popolnoma izpodrinila izumetničeno obdelana, porcelanasta koža brez napak, ki naredi žensko telo povsem plastično, umetno in nerealno. Digitalizacija je pripomogla k temu, da fotografije lahko prosto obdelujemo, retuširamo, naknadno popravljamo in zakrivamo lepotne nepravilnosti telesa, kar seveda tistim, ki si v resnici niso všeč, povsem odgovarja. To daje tudi veliko potuho avtorjem, ki se v osnovi pri fotografiranju manj potrudijo, saj lahko napake popravljajo kasneje. Ravno zaradi tega je na sceni vse več amaterskih fotografov s tem pa posledično cenenih fotografij.

Žal se je fotografska scena začela deliti na tiste, ki imajo denar in tiste, ki ga nimamo. Tu znanje niti ni več tako pomembno, saj se ob tako izpopolnjeni opremi, ki se jo da dobiti danes, vsak lahko loti fotografiranja, nekateri pa se niti toliko ne poglobijo, ampak jim občasno pač uspe kakšen dober posnetek, ki ga poskušajo dobro prodati. Vse to meče slabo luč na profesionalne fotografe in fotografinje, ki poskušajo obdržati neko kakovost v umetniškem fotografiranju ženskega akta. Zadnje čase se jih vse več ukvarja z ženskim aktom, redki pa so tisti, ki so sposobni na klasičen način narediti dober posnetek ženskega telesa, ne glede na to, kakšen model jim pozira in tisti, ki znajo obdržati mejo med umetnostjo, estetsko erotiko in pornografijo. Erotika je daleč od tega, da bi bila sporna, saj je lahko erotična že kurja polt ali mokra koža, morda samo silhueta telesa, največkrat pa je erotično tisto, kar je zakrito in kar domišljiji prepušča prosto pot.

Težave se pojavijo, ko prestopimo tanko mejo med erotiko in pornografijo, kar se lahko zgodi hitro, če avtor nima spoštljivih meril. Najbolj žalostno je to, da se v ponižujočem in zaničujočem položaju večkrat pojavi ženska, redkokdaj pa je v ta položaj postavljen moški. Skoraj ni fotografij, ki bi se pojavljale v vsakodnevnih medijih, na njih pa bi moški veselo razkazovali svoje spolne ude. Za razliko od fotografov se fotografinje upodabljanja akta ponavadi lotevamo bolj čutno in estetsko, mejo pa redkokdaj prestopimo. Ne glede na to, kdo je avtor fotografije, pa upam, da bodo tudi mediji začeli ločevati med kakovostjo in cenenim kičem in s tem dali možnost umetnosti, da se razvija v pravo smer.