Spolno partnerstvo, to najprej ...

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 31. oktober 2007 / 06:00

Tudi tako razbiramo sodobne partnerske povezave v najnovejši Partljičevi komediji Partnerski odnosi. Druga letošnja premiera v Prešernovem gledališču je namenjena širšemu občinstvu.

Za gledališka dela, največkrat so to komedije, ki jih piše Tone Partljič, je značilna močna avtorska prepoznavnost, saj se na njemu lasten, duhovit način v tekstih podaja na polje medčloveških odnosov, ki jih prepleta za aktualnim stanjem okolja, v katerem živimo, vselej pa »jed« začini še z nekaj politike. Prav taka je tudi njegova najnovejša komedija Partnerski odnosi, ki so jo v soboto krstno uprizorili v Prešernovem gledališču v Kranju. Kolikor je situacija v komediji na prvi pogled nenavadna, toliko bolj se nam zdi, da se lahko zgodi vsakemu izmed nas. Ločena profesorica slovenščine (igra jo Vesna Jevnikar) v najlepših zrelih letih živi z odraslo hčerko (Vesna Slapar), ki se je pravkar razšla s svojim fantom. Profesorica Olga skuša svojo obupano hčerko prepričati, da moških v svojem življenju sploh ne potrebuje, kar ves čas dopoveduje tudi sebi, pri tem pa jo zagnano spodbujata tudi njeni feministični prijateljici iz službe (Vesna Pernarčič-Žunić in Darja Reichman). Ko se že zdi, da je z moškimi opravila za vedno, jo nekdanji dijak (Igor Štamulak) povabi na obletnico mature. Srečanje je za Olgo »usodno«, saj ji zdaj že odrasli dijak in falirani semeniščnik razkrije, da vse od gimnazijskih dni hrepeni po njej. V partnersko zvezo pa se zaplete tudi hči in sicer z mnogo starejšim sodelavcem (Borut Veselko). Obojestranski šok ne izostane. Enako tudi razočaranje obeh feministk. Razplet je pričakovan le v tem, da je na koncu vse dobro, kot se za komedijo spodobi.

Igralska ekipa je tudi tokrat suvereno odigrala svoje vloge. Lika obeh, od nasprotnega spola razočaranih, a v karieri uspešnih in na prvi pogled samozadostnih, kljub temu pa moškega željnih žensk, sta prepričljivo odigrali Jevnikarjeva in Slaparjeva. Zelo dobro je v vlogi agresivne feministke uspevala Pernarčič-Žunićeva, prav tako njena k istemu spolu nagnjena spremljevalka Reichmanova. Ko se je na odru pojavil Štamulak v vlogi faliranega študenta teologije Petra, je dvorano preplavil smeh. Odlično se je znašel kot nerodni fant, ki je v poznih dvajsetih ugotovil, da obstaja tudi ženska, hkrati pa ni pozabljal na svojo trdno zavezanost cerkvi in Bogu. Veselko je bil v maniri preplašenega, vedno po navodilih nadrejenih delujočega, a tudi zelo iznajdljivega, aparatčika le še pika na i. Režiser Vinko Möderndorfer je ob temeljiti dramaturški razčlembi Blaža Lukana uspel na oder postaviti komedijo, v kateri se igralci vseskozi s pravo lahkotnostjo sprehajajo na meji med duhovito humornim in karikiranim, a je nikdar ne prestopijo in tako ne zapadejo v karikaturo. Partljičeve komedije so kot take namreč pravšnje za širši krog gledalcev, igrajo jih tako v profesionalnih gledališčih kot na amaterskih odrih, in po pravilu so te uspešnice. V Prešernovem gledališču so Partnerske odnose odigrali tako, kot si avtor lahko samo želi. In gledalci tudi.