Janez v odlični kondiciji

Sredi meseca je visok jubilej, 90-letnico rojstva, praznoval Janez Jan iz Jarčje Doline pri Žireh.

Jarčja Dolina – Ob našem obisku točno na rojstni dan, ki ga je praznoval 15. maja, bi se najprej spodobilo, da slavljenca Janeza Jana vprašamo po zdravju in receptu za dolgo življenje. Prvo ni bilo potrebno, saj se vidi na prvi pogled, da je Janez čil in zdrav, le na levo uho slabše sliši. Razlog so gestapovci, ki so ga med vojno tako trdo prijeli, da mu je vzelo sluh. O receptu pa ga le vprašamo, nakar Janez pove: »Vsak dan še pred zajtrkom telovadim. Vsaj sedem minut! Tega sem se navadil že takrat, ko sem delal.«

Rad je tudi na vrtu, kjer skupaj z ženo Ivanko skrbita za več kot 30 sadnih dreves, na slikarskem stojalu pa ima vedno zastavljeno po vsaj eno delo. Kljub temu da je vozniško dovoljenje vrnil že pred leti, pa gre rad po svetu. V Škofjo Loko na obisk k hčeri Mirjam, v Ljubljano pa na obisk po muzejih in galerijah. Kaj pa prehrana, ga pobaramo. »To pa žena poskrbi,« pribije in našteje hrano, kot bi jo bral iz priročnika o zdravi prehrani: »Masti ne poznava, zelenjave in sadja pa je na vrtu, kolikor ga želiva.«

Očitno je, da ima ženo Ivanko že dolgo rad. Spoznal jo je že pri osmih letih, Pr' Krištanu v Jarčji Dolini. Velikokrat je prihajal na obisk in ji pomagal pri vsakdanjih opravilih, kot je nošenje perila od studenca. Poročila sta se takoj po osvoboditvi, po koncu 2. svetovne vojne, kar pomeni, da sta skupaj že več kot 60 let. V zakonu se jima je rodilo več otrok, danes sta živi Mirjam in Darja.

Vrnimo se nazaj k slavljencu. Ob njegovem prazniku so mu poleg prijateljev in znancev čestitali tudi žirovski borci s predsednikom Jožetom Zupančičem na čelu in škofjeloške območne organizacije Socialnih demokratov, katerih zvest član je že zelo dolgo, oziroma njihova predsednica in hkrati Janezova hči Mirjam Jan Blažič. V sklop praznovanja okrogle obletnice pa bo sodila tudi razstava likovnih del, ki jih bo Janez Jan postavil na ogled 19. junija letos v gorenjevaški Galeriji Krvina. »Slikanje me privlači že od malega, kot tudi lepopisje. Najraje uporabljam tehniko olja na platno, sicer pa sem se preizkusil v vseh tehnikah,« pove Janez, ki je v Žireh in Škofji Loki velikokrat razstavljal.

Otroških let se dobro spominja. Takrat so imeli v domači hiši pri Klemenu v Žireh gostilno, kjer je že pri sedmih letih pomagal pri delu. »Odkar pomnim sem nekaj delal,« pravi Janez, ki se nerad spomni dveh let, ko je moral kot 12-letnik služit na Vrhniko. To so bila izgubljena leta, pravi in z veseljem pove, kako je po vrnitvi pomagal očetu pri slikopleskarskih delih. Skoraj vse gostilne in trgovine v Žireh so imele takrat postavljene njegove napisne table, ki jih je pridno izdeloval.

Zelo rad je sodeloval tudi pri Sokolih. Razen orodne telovadbe ga je izredno privlačila atletika, saj je imel priložnosti za vadbo več kot dovolj. Vseskozi in povsod je lahko tekel. Tik pred drugo svetovno vojno, aprila 1941, je kot član ljubljanske Ilirije celo zmagal na krosu. »Dobra kondicija mi je v vojni velikokrat rešila življenje,« ob obujanju spominov pravi sogovornik. Vojna ga je ujela na Dolenjskem, ko je bil na orožnih vajah.

Odšel je domov, na prve stike s partizani pa ni dolgo čakal. Srečal jih je na ženini domačiji, pri Krištanu. Od spomladi leta 1942 je deloval na terenu kot obveščevalec, vendar ga je kmalu zajel gestapo. Grobo so ga zasliševali in kot smo omenili že prej, je zaradi tega izgubil sluh na levo uho. Po izpustitvi je šel v partizane, kjer je bil v žirovski četi mitraljezec, kasneje je deloval še v Selški četi in Kokrškem odredu. Tu je bil šef obveščevalnega centra.

Po vojni se je specializiral za področje letalstva. Opravljal je vrsto funkcij in prejel vrsto odlikovanj. Kot visokega vojaškega častnika in strokovnjaka so ga poslali v Beograd, kjer je bil glavni štab vojske in tudi letalstva. Kar 20 let je bil v nekdanjem glavnem mestu, z njim pa tudi družina, vmes so za leto dni odšli v Združene države Amerike, kjer se je Janez udeležil usposabljanja na elitni vojaški šoli. Po odhodu v pokoj se je leta 1970 vrnil v Slovenijo in še osem let deloval pri organiziranju Teritorialne obrambe Slovenije. Takrat sta skupaj z ženo Ivanko v Jarčji Dolini zgradila hišo, se preselila in v njej še danes uživata starost.