Otroci so dober "biznis"

Da so otroci dober posel, je že dolgo znano. Vendarle samo za dobrine, ki se prodajajo, sicer se ne splača trgovati z njihovim imenom. Njihova prisotnost je pomembna tako pri propagiranju hrane in avtomobilov, ne manjkajo pri kozmetiki in pri oblačilih. Starši bomo odšteli zadnje evrčke, kadar gre za otroke. To vedo vsi, ki prodajajo otroške stvari in to ve tudi država, ki blagohotno gleda, kako kapljajo denarci od prodanih stvari. Ob vseh mukah, s katerimi se trudi, da bi Slovenci vendarle rodili vsaj enega Janezka več, ji ne pride na misel, da bi kakšna zadevica za majhne ljudi postala kaj cenejša. Pa bi bila stvar hitro urejena in čeveljčki bi mogoče imeli kakšno bolj normalno ceno. Ampak saj nikjer ne piše, da mora imeti otrok usnjene čevlje, prav tako so dobri tisti za deset evrov v košari z znižano robo, tam nekje s Kitajskega. Mogoče je prav tiste naredil osemletni otrok, ki dela ves dan za drobiž. Ampak koga to zanima. Če bi otroci kot ljudje, ki so veliko vredni (ne zaradi denarja), koga zares zanimali, potem bi imeli vsaj toliko igrišč, kot je parkirišč. Ampak pločevina ima večjo vrednost. Otroška igrala so draga, uničljiva in nevarna. Zahtevajo denar, vzdrževanje in odgovornost odraslih ljudi. Ko bo nekdo ugotovil, kako se da z igrišči zaslužiti (razen proizvajalcev opreme), potem bodo igrišča rasla kot gobe po dežju. Do takrat bodo rasli pa bifeji in podobna interesna združenja, ki prinašajo dobiček. Otroci ne bi smeli biti nikakršen posel, za nikogar. Pa so. Tudi zame, ko pišem ali predavam o njih. Vse za denar. Za rdeče usnjene čeveljce in sveže sadje. Kaj pa vsi tisti, ki tega ne zmorejo? Kaj pa otroci, ki še nikdar niso videli morja? Vsako leto se zbira denar za otroke, da lahko gredo na morje. Ne pozabimo nanje, ko bodo prišle položnice in darujmo kakšen evro. Pokažimo, da nam je mar. Nihče ne bo vedel, razen nas. Vsi otroci so naši. To pomeni biti človek.