Pravljično popoldne za vse starosti

Besedilo: Petra Lotrič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 29. maj 2007 / 06:00

V deželi bohinjskih velikanov, škrata Perkmandeljca in hudiča, ki je zgradil most, so otroci spoznali tudi žabjega princa.

Pri cerkvi sv. Pavla v Stari Fužini je bilo vse živo. Otroci so bili že dodobra ogreti za prihajajoči sprehod do Hudičevega mosta in ob Koritih Mostnice, saj so razposajeno plezali po zidu okrog svetega hrama in tekali naokrog. Tudi ko so animatorke iz znanstveno-raziskovalne službe Triglavskega narodnega parka Tanja Menegalija, Alenka Petrinjak in Maja Fajdiga Komar preglasile otroški živžav in napovedale odhod, je otroke hitro zmotil vojaški helikopter, ki je vztrajno preletaval okolico.

»Ste že slišali zgodbo o bohinjskih velikanih,« je le pritegnila pozornost otrok in njihovih staršev Tanja Menegalija. »Neee, te pa še nee,« so bili glasni in radovedni otroci. »Živela sta nekoč v Bohinju dva velikana, eden na Studoru, drugi pa na Rudnici. Skrbela sta za travnike in jih redno kosila. Bila sta tako velika, da sta si kar čez dolino podajala edino oslo, ki sta ga imela. Zanju je skrbela velikanka, ki je v Bistrici prala perilo. Tega je že davno in velikanov ni več. Na Rudnici in Studoru pa se pozna, da ju nihče ne kosi, ker sta se zarasla z gozdom. Iz tistega časa je ostal le še Perkmandeljc, ki živi v podzemnih rovih pod Rudnico in ga lahko slišite, kako se smeji, če pritisnete uho k tlom,« je povedala povest otrokom Tanja. In z njo se je začel prvi letošnji petkov popoldan v parku z naslovom Bohinjski velikani in Hudičev most. Izlete za otroke in starše vsak zadnji petek v mesecu od maja do septembra pripravlja TNP. Letošnji imajo prvič vsi enako tematiko, in sicer spoznavanje triglavskih mitov in legend. Namen petkovih popoldanskih sprehodov je tudi, da se v naravi družijo starši in otroci vseh starosti ter se mogoče ob tem tudi kaj naučijo, pridobijo nove izkušnje in tudi prijateljstva.

Tokratni popoldan v parku je bil prav posebno, saj se je skupina otrok starih štiri in pet let iz Vrtca Bohinj odločila, da ga izbere za končni izlet ob zaključku šolskega leta. Na začetku poti skozi Korita Mostnice so se spoznali še z zgodbo o nastanku Hudičevega mosta, ki ga Bohinjci nikakor niso mogli dokončati, saj jim ga je neki lump vsako noč podrl. »Zato se je našel en pameten in dejal: Hudič naj zgradi ta most! In res se je prikazal Hudič in začel graditi most. Ko je bil most zgrajen, pa je zahteval svoje plačilo – eno dušo. Ker pa so se imeli Bohinjci zelo radi med sabo, niso vedeli, koga žrtvovati. Zato so se odločili, da bodo žrtvovali pasjo dušo. In res, naslednji dan so k mostu s seboj pripeljali psa in prinesli kost. Ko se je na mostu prikazal Hudič, so Bohinjci na most vrgli kost in pes je stekel za njo. Hudiču pa tako ni preostalo drugega, kot da se je zadovoljil s pasjo dušo, in Bohinjcem ga je uspelo prinesti naokrog,« je pripovedovala Alenka Petrinjak.

Pot nas je vodila mimo koče kožarice, kakršno so včasih uporabljali oglarji v Bohinju, skozi zeleneči gozd ob Mostnici, ki pa se je sramežljivo skrivala v globoko v skali izdolbeni strugi. Ob prvi priložnosti, ko se je zelena reka pokazala na površju, smo se ustavili in otroci so dobili priložnost potipati vodo. »Brrr, kako je mrzla,« so si bili edini. Skupaj z Alenko so izmerili temperaturo – 12 stopinj Celzija. Tanja in Maja pa sta ob robu v vodi nabrali nekaj zanimivih živali. Otroci so tako spoznali močeradjega malčka in ličinke žuželk mladoletnic.

Kasneje so srečali tudi pravega bohinjskega slona – no, skalo, ki jo je Mostnica prav umetelno izoblikovala v slonjo glavo z rilcem, celo uhlje si lahko človek z malo domišljije prikliče pred oči, le okli manjkajo. Le nekaj sto metrov naprej pa so morali otroci odgovornost za svoje starše vzeti v svoje roke in jih varno za roko popeljati čez ozko brv nad spet globoko skrito reko. Ker so svojo nalogo dobro in pridno opravili, so si ob prvi priložnosti zaslužili daljši počitek z malico in raziskovanjem obrečnih luž, kjer je kar mrgolelo novega življenja, mimo pa je priskakal tudi žabec, ki se je znašel v bližini. Po živahnosti so mladiči žab, krastač, močeradov, mladoletnic in enodnevnic močno zaostajali za bohinjskimi navihanci, zato so si kar oddahnili, ko je skupina nadaljevala pot nazaj proti Hudičevemu mostu.

Kljub temu da je izlet trajal skoraj tri ure in da so se otroci dobro nahodili, jim tudi na koncu še vedno ni zmanjkovalo energije, ampak so še kar tekali naokrog, da so jih starši komaj dohajali. Verjetno so šele zvečer, kot bi jih nekdo izključil, popadali v postelje in se podali v sanjsko deželo polno žabjih princev in njihovih princesk.