V ikonah dotik miru

V dvorani župnišča v Kranju je na ogled razstava ikon Borisa Grkovića iz Zagreba.

V dvorani kranjskega župnišča te dni gostuje razstava zanimivih slik – ikon s podobo Matere božje z detetom, hrvaškega avtorja Borisa Grkovića. »Dela, s katerimi se tokrat prvič predstavljam zunaj Hrvaške, imajo v likovnem smislu tri skupne točke, vse so naslikane na lesu v tehniki tempere, in motivika vseh je Božja mati z detetom. Gre za ikone, natančne podobe originalov, ki se nahajajo v cerkvah po Dalmaciji, in so nastale med 13. in 17. stoletjem,« je povedal Boris Grković in dodal, da želi naslikati vse ikone, ki se nahajajo ob Jadranu. »Vseh ni več kot 40, doslej pa sem jih naslikal 25.« Kot je v nagovoru povedala umetnostna zgodovinarka Petra Vencelj, so avtorji teh jadranskih Marij, črpali iz italijanskih vplivov, delno pa tudi iz grško-kretskega območja. »Večina upodobitev spada v renesančni čas, močno prisoten italijanski vpliv pa kaže na tesne stike Dalmacije s sosednjo deželo. Sledeč italijanskim vzorom izstopa Marijina materinska nota, z vladarskimi insignijami pa je Marija predstavljena kot kraljica,« še dodaja Vencljeva.

Avtor ikon, Boris Grković, je po poklicu sicer inženir elektrotehnike in je zaposlen v Jadranskem naftovodu, slikanje pa je njegov zelo ljub hobi. »Ko govorimo o umetniški svobodi, slikanje ikon ne velja za umetnost, ikonopis je kopiranje danega motiva. Prvo pravilo »ikonopisca« je, da v sliko daš čim manj sebe. Stvarnik slike je Bog, slikar je le tisti, ki drži čopič,« razmišlja Grković: »Za eno od slik, ki sem jo ponovil jaz in je za avtorja zapisan mojster Andrea Rizzo, se ve, da je bilo v 15. stoletju naslikanih 96 enakih slik, a naj bi jih mojster sam napravil le šest, druge pa so nastale v drugih delavnicah.« Grkovićeva želja je torej, da na razstavah na enem mestu razstavi različne ikone in tako gledalcu predstavi, kako se je skozi stoletja menjal likovni izraz. Kako so na primer kasnejših obdobjih avtorji odstopali od klasičnih meril za ikonopis. Figura je anatomsko korektnejša, slika je za oko lepša, njena duhovna vrednost pa je manjša. »Ko naslikaš prvo ikono, ima tudi ta nate poseben vpliv. Gre za interakcijo med avtorjem in delom. Vsaka ikona na ta način avtorju vrača njegov vloženi trud,« meni mojster, sicer doma iz Zagreba, ki je mnogo preskromen o svojem delu, niti ne pove, da je eno njegovih del bilo podarjeno tudi prejšnjemu papežu ob njegovem obisku leta 1994 na Hrvaškem. »Slikam običajno zvečer, ko imam edino čas za to, ob sobotah in nedeljah pa ponavadi slikam roke in obraz. Ti morajo biti naslikani pri dnevni svetlobi, medtem ko so oblačila lahko slikana pod umetno svetlobo,« pravi avtor, katerega ikone Božje matere z detetom imajo v svojih zbirkah mnogi ugledni hrvaški in tuji ljubitelji umetnosti.

»Grkovićeve Ikone na prihajamo gledat tako kot druga likovna dela. Ko jih gledamo, one hkrati gledajo nas. Skozi poglede svečanih in poduhovljenih likov Kristusa in Matere Božje se nas dotika njihov mir, ki ni »od tega sveta«, ikone nam ponujajo okus nebeškega, ki omogoča dvig nad minljivost,« pa je povedal kaplan Gregor Celestina, organizator razstave. Grkovićeva dela naj bi bila letos razstavljena tudi drugod po Sloveniji.