Iz starih časov: Sveti Duh prihaja

Ker so to nedeljo binkošti, obudimo najprej spomin na svetopisemski prizor, v katerem se Sveti Duh na 50. dan po veliki noči spusti na Kristusove apostole. »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apd 2,1-3)

Zdaj pa poglejmo, kako so v starih časih ta izjemni prizor uprizarjali v naših cerkvah, kako so iz njega naredili teater. »Ko je mašnik pristopil k mašni daritvi, so pevčki začeli udarjati po kovinskih posodah, da bi s tem posnemali grom. S pihalniki in piščalkami, z otepanjem oblačil in stresanjem klopi so vzbujali predstavo viharja, medtem ko naj bi goreča povesma preje, ki so začela padati izpod cerkvenega stropa, ponazarjala ognjene jezike. Dež pisanih cvetlic vmes naj bi pomenil različne jezike. Dobro merjeni curki vode so nato pogasili gorečo prejo, če je padla komu na glavo ali na obleko. 'Tako so bili ljudje na sveti binkoštni dan,' pravi neko drugo poročilo, 'z ognjem in vodo izpod neba krščeni.' Nato pa je sledil glavni prizor, 'vihtenje svetega duha'. Iz raznih južnonemških opisov vemo, da je bila tak 'Sveti Duh' pozlačeno kolo, ki je imelo blizu pol metra v premeru in mu je bila na spodnji strani pritrjena podoba goloba, delo vaškega podobarja.«

Ko so pevci zapeli 'Veni creator spiritus – Pridi, Stvarnik Sveti Duh', se je vsa cerkev ozrla v lino pod stropom. V njej se je prikazalo zlato kolo z golobom Svetim Duhom. Počasi se je spuščalo niže in niže. Spretni fantje na podstrešju so začeli polagoma vihteti vrv, na kateri je viselo. Kolo je začelo krožiti nad glavami vernikov in čim nižje je prihajalo, večji je bil krog, v katerem se je vrtelo. Nazadnje pa je obmirovalo tik nad glavami. 'Vihtenje Svetega Duha' v tem načinu je zahtevalo spretnost in fantje so marsikod lepo vadili, da so bili svoji nalogi kos. Obred je jožefinizem odpravil, živi pa še danes ponekod na Tirolskem.« Tako prof. Niko Kuret, ki v svojem znamenitem delu domneva, da je v predjožefinskih časih ta obred vršil tudi pri nas (cesar Jožef je vladal v 80-tih letih 18. stoletja, »danes« je bilo v 60-tih letih 20. stoletja).

Kuret zapiše tudi, da so ponekod, zlasti na Gorenjskem, skozi lino v stropu namesto lesenega spustili živega goloba. Pri tem pa se je zgodilo tudi marsikaj nepredvidljivega. »Baje je v Stari Loki cerkovnik na binkoštno biljo spravil goloba v kletki pod cerkveno streho. Ko ga je hotel naslednji dan med službo božjo spustiti skozi lino v cerkev, je opazil, da je kletka prazna. Očitno je bilo, da je globa požrla mačka. Preplašen je pogledal skozi lino in oznanil zbranim vernikom, da je 'mačka Svitga Duha snidla'. Hudomušneži se zato še danes posmehujejo Staroločanom.«