Ko je res pretirano

Današnji članek pripoveduje o dokončni vzdržljivostni tekmi, ki se je za tekmovalca v triatlonu končala precej dramatično. Kje so meje človeške vzdržljivosti in kakšne situacije in pritiske zdrži trenirano telo športnika? Vseeno je včasih bolje odnehati kot za vsako ceno priti do cilja, saj lahko plačamo velik davek pretiravanju in so posledice lahko trajne.

Britanski triatlonec se je v vročini, ki je presegala 35 stopinj Celzija, udeležil triatlona, zelo znanega Ironmana v Švicarskem Zürichu. Preizkušnja je sestavljena iz 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in klasičnega 42 kilometrov dolgega maratona. Po dokaj dobrem plavalnem delu tekmovanja je tekmovalec presedlal na kolo, kjer pa so se začele prve težave, in sicer krči v želodcu, za kar tekmovalec ni našel pravega vzroka. S temi težavami je vozil dalje in se z nekoliko strahu podal na tekaški del preizkušnje. Zakrčenost v želodcu pa ni hotela popustiti niti z masiranjem želodca, raztezanjem in pitjem vode in elektrolitov, ki so na taki preizkušnji nujni za normalno hidriranost organizma. Maraton, ki je bil pravi boj s samim seboj, je pretekel v času štirih ur in osemindvajsetih minut, celotno triatlonsko preizkušnjo pa v enajstih urah in enainštiridesetih minutah. Z močno voljo in vztrajnostjo je premagoval težave in stiske ter nenavadno zakrčenost telesa.

Pravi zlom pa je doživel, ko je prečkal ciljno črto, kjer je težko lovil ravnotežje in bil na splošno zelo slaboten. Po nekaj požirkih tekočine, ki jih je spil v upanju, da se mu povrnejo moči, je sključen v dve gubi v pol minute devetkrat bruhal, nakar so se težave še povečale. Pospremili so ga do bolniškega šotora, kjer so mu takoj dali infuzijo in ga spravili v ležeč položaj z namenom, da se spočije in si nabere novih moči. Težave pa so se samo še povečevale in tekmovalec se je počutil vedno slabše, meglilo se mu je, zeblo ga je in položaj je bil zelo resen.

Naslednje, česar se tekmovalec spominja, so bili dogodki po 36 urah v bolnišnici, kjer je bil priklopljen na umetno dihanje. Kaj se je zgodilo vmes, se triatlonec ne spominja. Nekaj ur po končanem nastopu je v bolniškem šotoru namreč omedlel in zdravniki so morali hitro in učinkovito ukrepati. V bolnišnici so menili, da se je srčni utrip upočasnil na pet do deset utripov na minuto, glavna skrb pa je bila, da so se pljuča polnila s tekočino. Bil je popolnoma izčrpan in oslabel. Po petih dneh se je stanje toliko izboljšalo, da je lahko zapustil bolnišnico z naslednjimi diagnozami: 1. vročinska kap in dehidracija po nastopu v triatlonu, splošen tonično-klonični epileptični napad s hemodinamično nestabilnostjo, hemoragičnim pljučnim edemom, rabdomioliza, hiponatremija, anemija, 2. astma, 3. za 40 % zmanjšan Ef, vzrok neznan.

Vse zgoraj napisano bodo lahko razložili le strokovnjaki v belem, nam, športnikom pa je lahko zgornja zgodba v poduk, da se pri telesnih težavah primerno in takoj ukrepa in da je včasih bolje odnehati kot tiščati z glavo skozi zid. Ta tekmovalec je sicer kasneje po dolgotrajnem sedemmesečnem okrevanju popolnoma ozdravel in tudi podučen že načrtoval nove nastope v triatlonu.

Vir: Vrhunski dosežek, marec/april 2007