Lepo je biti učiteljica?

Da ne bo pomote – nisem učiteljica. No, na neki način sem, vendar ne tista v razredu, ampak bolj za učenje veščin, ki jih prav tako potrebujemo v življenju. Kot socialna pedagoginja se veliko srečujem tako z otroki, kot z učitelji in tudi s starši na predavanjih. Pred kratkim sem slišala, da naj bi bila šola kot restavracija in zaposleni v šoli gostitelji za ljudi, ki prihajajo k nam. Učenci so kot gostje in mi naj bi se trudili, da jim je pri nas prijetno, da bodo še radi prihajali. Hm. Dejstvo je, da biti učiteljica že dolgo več ne pomeni sličice iz časov, ko smo še mi hodili v šolo. Takrat je učiteljeva beseda nekaj veljala, tako za učence kot za starše. Meni je bilo to povsem sprejemljivo. Očitno mi tisti red in disciplina nista pustila kakšnih travm, da bi morala zaradi njih obiskovati psihoterapevte. Prej je videti, da bodo današnji otroci vedno bolj redni uporabniki psihološke pomoči, najbrž ne zaradi reda – ampak zaradi ne-reda. Za red se v šoli trudi vsak, ki odgovorno opravlja svoje delo. Kar ne bi mogli ravno trditi za vse naše goste. Tako kot v restavraciji veljajo pravila obnašanja, tako veljajo tudi v šoli. Ampak videti je, da ta niso tako zelo pomembna, kot je pravica do brezplačnega šolanja. Mogoče bi postalo drugače, če bi morali znanje plačevati. Saj ga, ampak, ker ne gre direktno z našega žepa, se mnogi naši gostje obnašajo kot v najbolj zakotni menzi na divjem zahodu. Noge na klop, zobotrebec v usta, stavki v stilu furmanov in razmišljanje kot nikoli odrasli najstniki. »Tukaj sem, ti delaj z mano lepo, če ne pride moja mafija in obračuna s teboj (beri starši in njihovi odvetniki). Jedel ne bom, ker nisem lačen, malo bom preganjal dolgčas. Motil te bom, ampak ti si tako ali tako zato tukaj, da imam s teboj svojo zabavo.« Meni ni do takšnih gostov. Mirne duše so lahko doma, kjer to počnejo svojim staršem. Saj najbrž jim, ampak tega nihče ne prizna. Vzgojna nemoč je realnost. Ampak bodimo vsaj pošteni. Šola ne more opravljati ne vzgojne in ne izobraževalne naloge, če nima zaledja staršev in vse družbe. Če ne je boljše, da naše restavracije zapremo in gremo past koze.