Mladost v domačem kraju

Odlomki iz knjige VIHARNIK NA RAZPOTJIH ČASA avtorja Radovana Hrasta, rojaka iz Selške doline, ki se je po idiličnem otroštvu, star komaj 13 let, bojeval v partizanih, kot delovni udarnik po osvoboditvi v času informbiroja znašel na Golem otoku in naposled brodil viharne življenjske brzice do jesenskih dni.

Kljub številnim čudovitim vtisom med počitnicami v Litiji ni bilo časa za sanjarjenje, h kakršnemu so me vabili romantična dolina, Stari in Mladi vrh škofjeloških hribov, Bukovščica, obdana vsenaokrog z bujnimi gozdovi, kot jih ni nikjer drugod. Predvsem zaradi njihove raznolikosti, bujne, raznobarvne preproge bukev, smrek, hrastov, jelk in brez. Kako lep je moj rojstni kraj! Kako čudoviti so njegovi ljudje! Takšni so tudi moji prijatelji, sošolci. V šoli se je pri pouku spremenilo marsikaj. Razrednik in učitelj mi je očka. Ne popušča, ker želi, da mu ne bi delal sramote. Velika obveznost in odgovornost! Zavedam se, da pomoči ni, zato se prilagajam. Ker mi pri pouku ne gre najbolje, poskušam nadomestiti zunaj šole.

Zaupana mi je glavna vloga v mladinski igri Desetnik in sirota. Uprizorili smo jo na Dobrnikovem podu – seniku. Kar dvakrat smo jo morali ponavljati. Uspeh je neverjeten. Moj lik je desetnik, Katrca pa predstavlja siroto. Palčki so sošolci Ivan, Janko, Mirko, Ciril in drugi. Sošolke so gozdne vile. V navadi je bilo, da se v zimskem času vrstijo prireditve. Uprizorili smo najmanj eno ali dve igri. To je bil pravi praznik, ne le Bukovščice, temveč tudi daljne okolice. O uspelih predstavah so ljudje še mesece govorili, omenjali igralce, pa kulise in končni dobiček. Mami ponavadi režira, očka ali učiteljica Heli pa sta šepetalca. Mami pogosto tudi igra, še posebno, kadar vloga zahteva pevko. Vaje trajajo vse večere cel mesec, ali tudi več. Moji najlepši zimski večeri, polni svobode in neumnosti! Brez mamice vaje niso bile mogoče. Očka jo je ponavadi spremljal. Kramljal je z dekleti, potem pa mamici vsa dejanja ali pripombe pritrjeval. Marsikdaj so po takšnih vajah tudi zaplesali, zlasti ob sobotah ali nedeljah.

Nepozabne so bile na primer igre Prisega o polnoči, Trije vaški svetniki, Vrnitev itd. Nekatere predstave so se tako posrečile, da so jih morali ponavljati in z njimi gostovati tudi v sosednjih vaseh. Ponavadi so jih igrali v nedeljo popoldne. Že od petka naprej je bilo vse staro in mlado na nogah. Za dobro uprizoritev je bilo treba marsikaj postoriti. Igre so ponavadi izvajali na Dobrnikovem ali Bernikovem podu, včasih tudi nad »župnijsko štalo«. Starejši so pripravljali oder, postavljali kulise in urejevali okolico. Otroci pa smo zbirali po hišah stole in klopi za gledalce. Ženske so neutrudno šivale in pripravljale igralske kostime. V nedeljo dopoldan je bilo vse nared. Pred vhodom je neogibno stala stojnica – štant. Na njem je bilo polno sladkih dobrot, igrač in razne ropotije. Nadvse pa so bile male in velike lizike, medenjaki pa lectovo srce. Nas fante so še posebej mikale »pasje bombice«. Pokalo je, da je kaj! Tudi ni šlo brez krošnjarjev, ki smo jim rekli Dalmatinci. Kaj vse so nosili s seboj in prodajali ti trgovci! In kako so bili dobrodošli in priljubljeni!

Knjiga bo izšla konec maja.