Pokrajinski "duh" ušel iz steklenice

Če bi Slovenija poleg Ljubljane imela le še sedem ali osem pokrajin, na Zgornjem Gorenjskem ne bi razmišljali o svoji pokrajini. Ker pa je država predlagala štirinajst pokrajin, so župani občin Radovljica, Bled, Gorje, Bohinj, Kranjska Gora, Jesenice, Žirovnica in Tržič prepričani, da je Zgornja Gorenjska upravičena do svoje pokrajine in do svojega, predvsem hitrejšega razvoja.

Ideja o ustanovitvi pokrajine Zgornja Gorenjska ni nova, svoje korenine ima v različnih oblikah in z različnimi imeni v zgodovinski tradiciji, zadnja, politično aktualna, se je rodila v prejšnjem županskem mandatu. Dokler so na državni ravni razpravljali le o peščici pokrajin oz. o največ devetih, je »tlela« in čakala na razplet na državni ravni. Ko je država predlagala delitev Slovenije na štirinajst pokrajin, so tudi nekatera nerazvita ali slabše razvita območja, med njimi Zgornja Gorenjska, dobila legitimno upanje za ustanovitev svoje pokrajine. Župani sedmih zgornjegorenjskih občin so na nedavni koordinaciji sprejeli sklepe, s katerimi želijo doseči oblikovanje pokrajine Zgornja Gorenjska. Sklepe je naknadno potrdil še župan občine Tržič, občine, ki meji na Osrednjo in Zgornjo Gorenjsko, a po indeksu razvojne ogroženosti bolj sodi na zgornji konec kot na spodnjega.

Brez politične volje se bolj malo zgodi

Ali bodo župani zgornjegorenjskih občin uspeli s projektom Pokrajina Zgornja Gorenjska, je bolj kot od strokovne utemeljitve odvisno od politične volje. Tako je bilo pri nastajanju novih občin in tako bo bržkone tudi pri ustanavljanju pokrajin. Že sedanji predlog o pokrajinah je politična odločitev, temu primeren je tudi rezultat – veliko število predlaganih pokrajin, ob tem pa so pritiski še za nove. Ljubljana želi biti svoja pokrajina, vladajoča koalicija je temu naklonjena. Občine severno od Ljubljane, to so Domžale, Kamnik, Vodice, Trzin, Komenda, Mengeš, Moravče in Lukovica, bi rade svojo »podjetno regijo«, še najmanj pa si želijo v Zasavsko regijo, kar je najnovejši predlog. Da je pokrajinski »duh« ušel iz steklenice, se strinja tudi minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivan Žagar, ki je ob tem odločen: pokrajin ne bo več kot štirinajst.

Po prebivalcih šesta, po BDP-ju sedma

In kakšna naj bi bila pokrajina Zgornja Gorenjska? Obsegala naj bi 1.171 kvadratnih kilometrov veliko območje občin Radovljica, Bled, Gorje, Bohinj, Kranjska Gora, Jesenice, Žirovnica in Tržič oz. 164 naselij, v katerih živi okrog 81 tisoč prebivalcev. Kar pet občin je v Triglavskem narodnem parku, ostale tri sodijo v območje zaščite Natura 2000. Po številu prebivalcev bi bila na šestem mestu med predlaganimi pokrajinami in bi bila tako kot večina pod kritično mejo sto tisoč, po bruto družbenem proizvodu na prebivalca pa bi bila na sedmem mestu. O tem, kje bi bil sedež pokrajine - v Radovljici ali na Jesenicah, so se župani že pomenkovali, a se za zdaj še ne želijo javno izjasniti.

Zgornja Gorenjska bolj nazadovala kot Osrednja

»Na Zgornjem Gorenjskem si želimo hitrejši razvoj, predvsem razvoj turizma, gostinstva, trgovine, ekološkega kmetijstva, transporta, obrti in malega gospodarstva,« so povedali župani osmih občin na ponedeljkovi predstavitvi projekta Pokrajina Zgornja Gorenjska in navedli vrsto razlogov za ustanovitev svoje pokrajine. Gorenjska je v primerjavi z nekaterimi pokrajinami v devetdesetih letih nazadovala, po indeksu razvojne ogroženosti, ki kaže na razvitost, je padla z drugega na tretje mesto, prehitela jo je obalno kraška regija, hitro pa so napredovale nekatere druge, zlasti pokrajine v vzhodni Sloveniji. Velike razlike so se pojavile tudi na Gorenjskem, kjer je zaradi težav v turizmu in industriji v obdobju 1991 - 1998 bolj kot Osrednja nazadovala Zgornja Gorenjska, še zlasti občine Bohinj, Tržič, Bled in Gorje. To potrjuje tudi indeks razvojne ogroženosti. Večina občin z višjim indeksom je z Zgornje Gorenjske, mednje sta se iz Osrednje Gorenjske vrinili le občini Preddvor in Jezersko. Gorenjska v sedanji podobi ima (na podlagi podatkov iz leta 2005) indeks razvojne ogroženosti 83,1, ob razdelitvi na dve pokrajini bi bila Osrednja Gorenjska z indeksom okrog 60 na drugem mestu med predlaganimi pokrajinami, Zgornja Gorenjska pa z indeksom skoraj 110 na osmem mestu.

Bitka za pokrajine, bitka za denar

Bitka za pokrajine je predvsem bitka za denar, pri tem pa izkušnje z občinami kažejo, da občini, nastali z delitvijo iz ene, skupno dobita več denarja, kot bi ga ena sama. Bi bilo podobno tudi s pokrajinami? Z delitvijo Gorenjske na dve pokrajini bi pridobila predvsem Zgornja Gorenjska, saj bi bila na podlagi večjega indeksa razvojne ogroženosti deležna večje izravnave in tudi več denarja za naložbe in razvojne programe. Enovita Gorenjska bi bila letno upravičena do osmih evrov finančne izravnave na prebivalca, Zgornja Gorenjska pa do 22 evrov. Enovita Gorenjska bi iz evropskega sklada za regionalni razvoj dobila za neposredne spodbude 42 evrov na prebivalca, v primeru delitve na dve pokrajini pa Zgornja Gorenjska 56 evrov. Če se bo tudi denar za razvojne naloge in naložbe razporejal na enak način kot denar iz evropskega sklada za regionalni razvoj, bi to za enovito Gorenjsko pomenilo letno 191 evrov na prebivalca, za samo Zgornjo Gorenjsko pa 213 evrov.