Uživa v življenju

Na Turkovi kmetiji v Rovtah nad Češnjico pri Podnartu je bilo v zadnjih dneh zelo živahno. Kako tudi ne, ko je oče Rudi Potočnik kot najstarejši moški predstavnik v krajevni skupnosti praznoval 90. rojstni dan!

Čilemu in živahnemu možu bistrih misli se pretekli četrtek, ko smo ga obiskali skupaj s predstavniki krajevne organizacije Rdečega križa, krajevne skupnosti in društva upokojencev, visok življenjski jubilej ni zdel prav nič posebnega. »Tisti, ki se zdaj rojevajo, bodo živeli 130 let, sem prebral pred kratkim,« je pripomnil in dodal, da mu je žal, da je edini od petih bratov dočakal tako visoko starost.

»Eden je umrl še kot otrok, drugi pa smo imeli srečo, da smo preživeli drugo svetovno vojno. Vsi smo se vrnili, eden sicer kot invalid, a smo prišli nazaj. Na začetku vojne so tri poklicali v nemško vojsko, eden je bil v partizanih, na koncu smo bili trije v partizanih in eden v nemški vojski. Jaz sem kot vojak preživel 1542 dni,« ne pozabi na tiste hude čase.

Z ženo Ivanko iz sosednje vasi Češnjica sta si po vojni ustvarila dom na domači kmetiji, ki je v lasti družine že več generacij. »Ko je leta 1962 umrl oče, sem prevzel kmetijo in 38 let gospodaril na njej. Leta 1990 jo je prevzel sin Ivo.« Pa to ne pomeni, da je Rudi takrat sedel v kot in čakal, da mine čas. »Precej natančen delovni ritem ima,« je povedal sin Ivo, ki se na sicer malo odmaknjeni, a idilični kmetiji zdaj ukvarja s pridelavo različnih zeliščnih likerjev in žganja, jabolčnega kisa, soka, medu in medenih izdelkov. »Vstanem zgodaj, ob štirih. Ob petih zjutraj sem že v hlevu in porihtam živino, potem preberem Delo in šele po tistem imam zajtrk,« pojasni oče.

Tudi čez dan mu ni dolgčas. Če drugega ne, soprogo z avtom odpelje po opravkih v Radovljico, Kranj, tudi do Jesenic. Proti koncu dneva rad pogleda večerna poročila in se nato kmalu odpravi spat. Zjutraj je nov dan …

»Nič se ne jezim zaradi tistega, kar preberem in vidim po televiziji. Je bilo tudi slabše … Najhuje je bilo takoj po vojni, ko so uvajali obvezno oddajo in kolektivizacijo. Ampak k sreči ni dolgo trajalo.«

Posebnega recepta za dolgo in zdravo življenje nima, pravi. »Zdrav sem, hvala bogu, ne sekiram se za malenkosti, pa zdaj, na stara leta, ves čas po malem fizično delam. Podeželsko življenje, pač …«

Preteklo soboto je praznoval skupaj z družino – soprogo Ivanko, sinom Ivom, hčerko Vido in vnukinjama Uršo in Petro, v ponedeljek pa so mu prišli voščit še lovski tovariši.